Naša olimpijada
Ljubitelji športa smo dva tedna sredi avgusta preždeli pred televizijskim zaslonom in spremljali dogajanje na 31. poletnih olimpijskih igrah moderne dobe v Riu de Janeiru. Ocen in ugotovitev na račun videnega v Braziliji smo slišali kar nekaj, vseeno pa bi povlekli še naš obračun olimpijade.
Če potegnemo črto, je bilo navdušujočih poudarkov kar nekaj. Kdor je bil na prizorišču, je imel pripombe na račun zamud in nedorečenosti pri organizaciji, kar je bilo navsezadnje pričakovano. Produkt, ki so ga prireditelji ponudili svetu, pa je bil konec koncev zelo všečen. V času globalne teroristične grožnje pa je tudi razmeroma miren potek olimpijskih iger novica.
Na področju tekmovalnih dosežkov sta nedvomno izstopala planetarna šampiona, ki sta se v Riu poslovila, in to v najlepši luči. Ameriški plavalec Michael Phelps (letnik 1985) ima na olimpijskih igrah že 23 odličij, za primerjavo natanko toliko kot Slovenija, odkar je samostojna. Kariero je podaljšal, da bi se športno upokojil na tem tekmovanju s petimi krogi skupaj z jamajškim sprinterjem Usainom Boltom. Ta je prav med olimpijado dopolnil 30 let in dosegel svojevrsten rekord, na zadnjih treh izvedbah olimpijskih iger je osvojil zlato v teku na 100 in 200 metrov ter v štafeti 4 x 100 metrov. Oba sta zdaj šla zasluženo v galerijo nesmrtnih športnikov.
Smo pri Sloveniji, ki v bistvu vedno znova ugodno preseneča. Prvič brez Debevca in dvojca Čop – Špik medalje sploh niso bile same po sebi umevne. Pa sta bila brezhibna kajakaš na deročih vodah Peter Kauzer, ki je pri 33 letih vendarle premagal olimpijski sindrom in iztržil srebro, in zimzeleni jadralec Vasilij Žbogar, ki je zgodba zase in je ravno tako osvojil srebrno kolajno, svoje tretje olimpijsko odličje.
Maksimalno pa je svoj trud še enkrat unovčil tabor celjskega juda z napovedano zlato medaljo Tine Trstenjak in epskim dosežkom Anamari Velenšek, ki se je dokopala do bronastega odličja kljub pretrganim križnim vezem kolena! Obe sta učenki brezkompromisnega generala Marijana Fabjana, ki ima na Lopati v klubu Sankaku tovarno olimpijskih kolajn (Žolnir, Polavder …). Rokometaši so igrali v predtekmovanju dobro, imeli so pa smolo, da so, ko je šlo na izpadanje, naleteli na izjemno Dansko, ki je nato osvojila naslov.
Primorski šport bi skoraj prispeval še kako odličje. Žbogar je sklenil kariero zmagoslavno in je v domači Izoli ganjen upravičeno vzel slovo kot narodni heroj. Bore malo pa je zmanjkalo koprskima jadralkama Tini Mrak in Veroniki Macarol, ki sta v razredu 470 pristali na šestem mestu zlasti po sporni diskvalifikaciji v zadnjem plovu pred regato za medalje. Ko bi naposled stali na stopničkah, bi prav nič ne ukradli. Izkušena kajakašica na mirnih vodah Špela Ponomarenko Janič iz Žusterne je zasedla nehvaležno, a sijajno četrto mesto, kanuista na mirnih vodah iz Soških elektrarn Luka Božič in Sašo Taljat sta bila sedma, gorska kolesarka iz Idrije Tanja Žakelj trinajsta. Skratka, Primorska je relevanten dejavnik na slovenskem športnem zemljevidu. In res škoda, da smo že tretjo olimpijado zapored ostali brez zamejskega olimpijca, za Teo Ugrin in dvojec Jaš Farneti – Simon Sivitz Košuta je tokrat zmanjkalo zelo malo …
Pa še obračun Italije, ki je izenačila 28 medalj iz Londona, a so bile v Riu iz žlahtnejše kovine. Ogromno so azzurri spet iztržili v ekipnih športih (moška odbojka, oboji v vaterpolu) in nekaterih specifičnih panogah (strelstvo z edino deželno medaljo Chiaro Cainero iz Vidma, sabljanje itd.), nič v atletiki, obraz odprave pa je menda plavalec Gregorio Paltrinieri, zlat na 1500 metrov. Pa nasvidenje v Tokiu čez štiri leta.
HC
