S trombo se je začelo Carpaccievo leto
Z zvokom starega istrskega trobila, ki ga pozna tudi Sveto pismo, je v koprsko stolnico slovesno vstopil škof Jurij Bizjak in tako začel Carpaccievo leto.
Pred pol tisočletja je namreč v mestu nastala slika, oltarna pala, ki velja za največjo umetnino Slovenske Istre, njen avtor Vittore Carpaccio pa je najbolj znano ime svetovnega slovesa, ki je doslej ustvarjal znotraj meja današnje države Slovenije. Mojster beneške renesanse, v svojem času najboljši, je zadnja leta pred smrtjo ustvarjal v Kopru. V enciklopedijah krščanske umetnosti je edini, čigar dela imamo tudi v Sloveniji. V stolnici so kar tri: darovanje v templju, pokol nedolžnih otrok in Marija z Jezusom in svetniki. Ta, ki se izvirno imenuje Sacra conversazione, je nastala leta 1516. “V središču je družina in Marija, simbol materinstva. Sveti pogovor. Sveta komunikacija”, je pojasnil župnik Krečič. Slika je kot ena redkih v času druge svetovne vojne, ko so iz istrskih cerkva fašistične oblasti odnesle okoli 100 umetnin v notranjost Italije, ostala doma. Bila je namreč prevelika, visoka kar polčetrti meter. Noge pa je dobila Carpaccieva slika iz muzeja, kjer je upodobljen prihod beneškega podestata v stolnico iz leta 1517. Le-ta je danes lepo obnovljena in na ogled v tržaškem muzeju Sartorio. Mogoče bo, tako kot nedavno, denimo, relikvije blaženega Monalda, jeseni prišla na kratek obisk domov. Glede vrnitve umetnin namreč sedaj ni kakega posebnega upanja, da bi Ljubljani uspelo prepričati Rim, da umetnine vrne.
“Vittore Carpaccio je priča duhovnosti, kulture in človečnosti našega mesta”, je med slovesno mašo z ubranim petjem stolnega zbora dejal eden od (pro) motorjev Carpaccievega leta, koprski župnik Primož Krečič. Poudaril je tudi, da se ob umetniku v stolnici srečujeta oba naroda, pa tudi verni in neverni. Sliko je med pridigo opisal škof Jurij Bizjak. Naročil jo je njegov predhodnik, eden od 100 udeležencev lateranskega koncila, v Bergamu rojeni pravnik Bartolomej, ki je v Koper za škofa prišel leta 1503. “Slikar je odgovoril na izzive takratnih viharnih časov: naslikal je umirjeno podobo Marije na prestolu, držečo Jezusa, ki bi rad shodil. Prisrčna in lepa slika”, je povedal škof in se navezal na današnje nemirne čase, ko se tudi mnogi mladi postavljajo na noge, lovijo ravnotežje in jim je treba pomagati. “Tudi danes moramo skrbeti za male, šibke. Kristusa moramo videti v vsakem človeku, posebej pa v otroku”, je nadaljeval. Omenil je tudi vsakega od šestih svetnikov pod Marijinim prestolom. Sveta Rok in Sebastjan sta priprošnjika proti hudim boleznim, posebej proti kugi, ki je nekoč dobesedno zdesetkala prebivalstvo. Še naprej pa lahko molimo k njima, je poudaril škof: “Danes imamo nove, drugačne kuge”. Krečič pa je dejal: “Gre za sporočilo današnji kulturi, ki je usmerjena na obrobje, ne pa v bistvo. Kultura in umetnost sta v pomoč življenju. Koper kot mesto znanosti, trgovine, urejenosti potrebuje dušo – umetnost, duhovnost, socialo in kliče po izkušnji prejšnjih generacij”.
Slika je bila prvo Carpaccievo delo po prihodu v Koper, kjer je deset let kasneje slikar umrl. Na sliki je tudi njegov podpis, ki je danes v logotipu njegovega leta: “Victor Carpathius, venetus pinxit”. V današnji Sloveniji je sicer ustvaril devet del. Poleg oltarne slike sta dve krili nekdanjih orgel, ki ju restavrirajo v Ljubljani. Jeseni bo namreč odprta razstava njegovih del. Z rentgensko metodo bodo pred tem raziskali tudi oltarno palo, razmišljajo pa tudi o restavraciji, ki bo velik finančni zalogaj. “V Coneglianu smo se na lanski razstavi znašli v veliki sramoti, saj naše slike niso bile restavrirane, kar so ljubitelji umetnosti opazili. Takrat je padla ideja, ki smo jo sedaj uresničili”, je že pred slovesnostjo opisal rojstvo Carpaccievega leta Primož Krečič.
Carpaccievega leta ne bodo obeležili le na škofiji, ampak tudi na mestni občini, v pokrajinskem muzeju in v zgodovinskem društvu Histria. “Carpaccio ni le ponos Kopra, ampak celotne Istre. Takrat je namreč mesto bilo upravno in vojaško središče Istre. Capo d'Istria tudi z imenom pove, da je glava Istre”, je povedal muzejski svetnik Edvilijo Gardina, ki je glede vračanja umetnin iz Trsta zelo kritičen do “zaspane diplomacije” v Ljubljani. Gardina je še povedal: “Carpaccio je Kopru pustil dominantno delo civilizacijskega razvoja celotnega jadranskega prostora. Koper je bil namreč najbolj zaupanja vreden prostor – Magis devota provincia -, nekaj posebnega, kjer Jadransko morje z zadnjim krakom sega v srce Evrope”.
Rod, ki ga je slikar ustvaril v Kopru, se je v mestu ohranil tristo let. Sin Benedetto je bil ravno tako uveljavljen slikar. Zadnji Carpaccio pa je v mestu umrl leta 1817 z literatom Antonijem. Obstaja celo hipoteza, da gre za družino albanskega izvora. Več o Carpacciu pa bo verjetno znano naslednje leto, ko bo več razstav in zgodovinski simpozij o tem velikem renesančnem umetniku.
Mnogo ljudi ob omembi besede Carpaccio pa ne pomisli na umetnost, ampak na rezine surovega fileja v obliki kulinarične specialitete. Jed je nastala v Benetkah leta 1963. Takrat je znani kuhar Giuseppe Cipriani za svojo prijateljico grofico, ki so ji zdravniki predpisali dieto iz surovega mesa, pripravil jed z mesom, oljčnim oljem in parmezanom. Zaradi rdeče-belih odtenkov jo je poimenoval po slikarju Carpacciu, ki je veliko slikal v teh barvah. V teh odtenkih je tudi posebna poštna znamka, ki je izšla ob začetku Carpaccievega leta.
Tino Mamić
