O sedanjosti in prihodnosti Trsta
Dolgo let smo bili Slovenci v Trstu ‘zatirani’ in zato danes, ko imamo na oblasti naklonjeno politično opcijo, bi radi udejanjili vse naše pravice in želje po hitrem postopku in ne postopno.
Tako je predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor nekako povzel posege občinstva, ki je pred nedavnim prisostvovalo izrednemu večeru DSI, na katerem sta občinski svetnik in predsednik proračunske komisije Igor Švab ter odbornik za gospodarski razvoj, trgovino in šport Edi Kraus razčlenila delovanje tržaške občine. Pahor je gosta povabil, naj v zakup vzameta nekatere iztočnice, ki jima je občinstvo ponudilo v razmislek: skrbi poslušalcev so bile uglašene predvsem na odnos, ki ga tržaška občina ima do Slovencev in kraškega področja. Žal je bilo na večeru premalo časa, da bi obravnavali tudi kočljivo vprašanje deželne reforme krajevnih uprav, ki prav tako buri duhove v naši sredini.
Tudi Slovenci smo del Trsta
Švab in Kraus sta svoja posega namreč osredotočila na ‘makro’ učinke, ki jih posegi občinske uprave imajo na mestno tkivo. Odbornik Kraus je glede tega pojasnil, da imajo splošne poteze uprave za nas manjšince isti pomen, kot ga imajo za ostale someščane. V tej miselni dinamiki gre opredeliti njegovo prepričanje, da se Slovenci na Tržaškem včasih še vedno oklepamo običajnih miselnih kalupov, ki nam krajšajo obzorje: zgovoren je po njegovem mnenju primer, da je zanimanje manjšinske sredine pred nekaj meseci ob imenovanju novega predsednika pristaniške oblasti bilo v celoti osredotočeno na vprašanje o dvojezičnem tolmačenju v občinskem svetu in predvsem na t. i. afero Furlanič, ki je tvegal nezaupnico zaradi svojih izjav v dnevniku Il Piccolo glede osvoboditve Trsta maja 1945. “Šlo je za razpravljanje o zadevi izpred 70 let”, je dejal Kraus. Odbornik se sicer zaveda objektivnega in vsebinskega pomena, ki ga ta vprašanja imajo za slovensko narodno skupnost, je pa prav tako res, da moramo Slovenci iskati bolj učinkovito strategijo, na podlagi katere umestiti sebe v prostor in čas. Postavljanje radikalnih zahtev glede manjšine bi lahko spravilo v škripce sedanjo vodilno politično garnituro z županom na čelu v vidiku prihodnjih občinskih volitev, kar si nekateri “bodisi med Slovenci bodisi med Italijani” preprosto želijo.
Res je, da ima odbornik Kraus prav, ko trdi, da so bili določeni premiki v pozitivno smer vendarle storjeni (sam je dejal, da sta Švab in on v sedanji zasedbi občinskih organov po splošnem prepričanju različnih upravnopolitičnih akterjev dodana vrednost prav zato, ker sta Slovenca; Švab pa je kot znak naklonjenosti do naše skupnosti izpostavil občinska priznanja, ki so jih prejeli Pahor, Rebula in ZPCZ). Prav tako pa je potrebno budno spremljati premike, ki lahko hudo prizadenejo manjšinske pravice (prof. Samo Pahor je naglasil še vedno kritičen problem uporabe slovenščine v odnosu do javnih uprav) ali celo njeno etnično telo (koordinator združenja agrarnih skupnosti je opozoril na pomanjkanje ‘davčnega’ in vsestranskega ravnovesja med Trstom in kraškim območjem, kar močno ovira gospodarske dejavnosti in niža vrednost kraških nepremičnin ter otežuje njihovo koristenje).
Visok standard socialnih storitev, kljub paktu stabilnosti
Večer se je začel z uvodnim posegom Igorja Švaba, ki je podrobno razčlenil težavne finančne okoliščine, v katerih je prisiljena delovati javna ustanova. Ta je žal vedno tarča zloglasnega pakta stabilnosti, ki je zasnovan na napačnih temeljih, saj zavira investicijske možnosti tudi ‘krepostnih občin’, se pravi takih, ki se pri svojem delovanju držijo finačnega ravnotežja. Švab je poudaril, da ohranja sedanja uprava župana Cosolinija visok nivo socialnih in kulturnih storitev. Načeloma želi ta standard obdržati, ne da bi povišala davčne količnike (količnik davka za smeti je na primer isti kot lani). V štirih letih je Cosolinijevi upravi uspelo odobriti prometni načrt, najbrž ji bo pred iztekom mandata uspelo izposlovati še prostorskega, ki je zasnovan tako, da upošteva danost ostalih občin na obeh straneh meje. Občina je vzpostavila redno razmerje v odnosu do 226 uslužbencev na področju šolstva, ki so imeli začasno pogodbo, prav tako je poskrbela za investicije na področju rednega vzdrževanja prometnih in drugih infrastruktur, lani je obenem investirala 37 milijonov evrov v sklopu javnih del. Zaradi vse večjih finančnih in birokratskih neznank bo tudi letos občina predstavila proračun za tekoče leto v mesecu juniju.
Kraus: brez industrije ni prihodnosti
Odbornik Kraus, ki je pred tremi leti prevzel resor za trgovino in gospodarski razvoj, nato pa še športnega, je bil imenovan za ta položaj predvsem zaradi svoje podjetniške izkušnje. Posege v zvezi z načrtovanjem prihodnosti tržaškega gospodarstva je razčlenil na kratkoročne in dolgoročne. Prvi naj bi dali takojšen kisik trgovskemu in turističnemu sektorju (pozornost bo potrebno nameniti vsem segmentom tega področja, od turizma, ki je povezan s kroženjem, do t. i. buisness turizma, šolskega itd.), drugi pa naj bi dali zagona industrijski dejavnosti, “brez katere Trst nima prihodnosti. Industrija je dodana vrednost Trsta še prej kot turizem”! Ni naključje torej, da je Kraus za največji rezultat Cosolinijeve uprave (v sodelovanju s pristojnim ministrstvom in deželo FJK) opedelil prevzem škedenjske železarne s strani podjetja Arvedi, kar daje obratu trajnostno gospodarsko podlago. “Ta dosežek postavlja naše področje v zavidljiv logistični položaj, ki združuje industrijsko in servisno dejavnost”. V tej navezi (ki temelji na sodobnem konceptu logistike, v katerem se spaja več gospodarskih segmentov) je občina začela sodelovanje s tržaško univerzo glede evidentiranja možnosti razvoja vseh off-shore dejavnosti, začenši z okrepitvijo dejavnosti tržaške luke. Prav tako se v to ‘miselno branšo’ uvršča tudi strategija o prihodnosti starega pristanišča, ki bo morala združevati široko paleto dejavnosti z novimi industrijskimi priložnostmi. Predvsem je potrebno zasnovati prihodnost starega pristanišča na podlagi smotrnega finančnega koncepta, ne pa o njem ohlapno razmišljati, kot se je doslej počenjalo. Le na podlagi konkretnega razmišljanja okrog te dolgoročne investicije bo Trst ponudil neko dodano vrednost in bo zato vabljiv za investitorje. Še kako bridko je izzvenela Krausova ugotovitev, da je naše mesto nekoč razpolagalo z industrijskimi obrati in živahno pristaniško dejavnostjo, primanjkovalo pa je podjetnikov, ki bi velik denarni zalogaj znali unovčiti za naknadne investicije: “Vso likvidnost so investirali v jadrnice, vile na obalni cesti, v potovanja …” Kraus je priložnost starega pristanišča uvrstil tudi v širše preobličenje mestnega središča, ki se bo po ključnih urbanističnih oziroma infrastrukturnih posegih (ureditev palače Carciotti, ribiške tržnice, nabrežja itd.) razširilo po eni strani na Elizejske poljane, po drugi na Terezijansko četrt. Odbornik se je dotaknil tudi športnega resorja. Tržaško športno dejavnost je razčlenil na tri segmente glede na pomen. Prvi zadeva tržaške članske ekipe, ki tekmujejo v višjih prvenstvih, drugi segment združuje kakovostno dejavnost športnih društev (teh je seveda največ, med njimi so tudi slovenska), tretji pa individualne športe, ki pa imajo pomembno socialno funkcijo. Največji problem predstavljajo športni objekti, vzdrževanje katerih veliko stane (stadion Rocco, dve športni palači, trije bazeni). Odbornik je predlagal, da bi občina podaljšala koncesijo za koristenje igrišč nogometnim športnim društvom, da bi na tak način prejemala finančne prilive od drugih skladov in bi lahko tvornejše načrtovala svojo dejavnost.
IG
