Z nahrbtnikom na ramenih …
Iz Ljubljane je poletel do Carigrada in v Adis Abebo, glavno mesto Etiopije, kjer je decembra lani in januarja letos doživel prvo organizirano potovanje. Svetovni popotnik Bruno Križman je namreč navajen, da si sam začrta potovanje in to opravi z nahrbtnikom na ramenih. Tokrat se je pridružil že organizirani skupini. Ker pa je bil že poučen o zgodovini italijanske kolonizacije, si je hotel ogledati določene kraje, ki so jih zavzeli Italijani prav v Etiopiji. Zbranim poslušalcem v Peterlinovi dvorani je spregovoril tako o glavnih geografskih podatkih Federativne demokratične republike Etiopije kot o njenih kulturnih znamenitostih, čeprav nad temi ni bil pretirano navdušen.
Pot je bila razdeljena na ogled krajev, pomembnih zaradi etiopske zgodovine, in pa na ogled slane puščave Dancalie, ki doseže 118 metrov nadmorske višine. Drugače leži celotna država na dva tisoč do tri tisoč metrih. Tu je podnebje zelo suho, tako da tudi temperaturo 40 stopinj prenašajo brez večjih težav. Povprečna ženska rodi šest otrok, umrljivost pa je sto dojenčkov na tisoč. Življenjska doba se giblje povprečno od 45 do 47 let. V prvem delu potovanja so jim pripovedovali o legendi kraljice Isabe. Čeprav nimajo spomenikov, so arhitekti, ki so gradili stavbe, prihajali z arabskega polotoka. V zadnjih desetih letih je prišlo do velikih revolucij na gradbenem področju, a kljub temu, po besedah Bruna Križmana, živijo slabše kot v srednjem veku. Nivo infrastruktur je še vedno zelo slab in nizek. Ogromno jim gradijo Kitajci, od železnice do avtoceste. Na poti so bili vsi domačini, ki so jih srečevali, dostojanstveni in jih niso motili z nenehnimi prošnjami za miloščino.
Najprej so si ogledali manjše mesto Lalibela, ki leži na 2.700 m nadmorske višine in je znano po cerkvah, ki so izklesane pod zemljo in spadajo v Unescovo dediščino. Te cerkve so izklesane iz enega samega kosa kamna, torej so monoliti. Vse zgradbe je poškodoval potres izpred dvesto let. Znamenita je cerkev sv. Jurija, 15 metrov pod zemljo, ki hrani dragocenost vode – še danes polnijo tukaj vedra. Koče so iz slame in vejevja, glavni gradbeni material pa je evkaliptus.
Tukaj ni velikih njiv, obdelujejo jih manjši posestniki. Zemljo orjejo z lesenim plugom in kravo, imena vasi niso nikjer označena, najbolj poceni prevozno sredstvo je osel. Naravna znamenitost so “amba”, stolpi vulkanskega izvora. Pri jezeru Tana rastejo čudovite rastline in cvetovi čez celo leto, medtem ko so značilnost narodnega parka Simien opice. Zelo pomembna je žitarica tef, ki ima drobna zrnca, bogata z beljakovinami. Krave oziroma osle vprežejo tako, da se vrtijo v krogu in teptajo žitarice, na koncu pa pobirajo zrna s tal.
Največji italijanski poraz ob koncu 19. stoletja predstavlja mesto Adua, nekateri ga enačijo celo s Kobaridom. Dogodku so posvetili tudi spomenik, na katerem piše: “Adua – 1.3.1896. Non dobbiamo dimenticare”. Takrat je umrlo skoraj pet tisoč Italijanov in deset tisoč Etiopijcev, saj so se bojevali s sabljami in sulicami. Drugi marec je narodni praznik. O porazu Italijanov so poročali številni dnevniki, od Edinosti do francoskega Le petit Journal. Po letu 1935 je prišlo do druge kolonizacije, ko je Italija uporabila strupene bojne pline. Italijansko poveljstvo je takrat zasedlo grad Gondar. O tem dogodku in še marsičem je na rednem srečanju Društva slovenskih izobražencev spregovoril svetovni popotnik Bruno Križman, ki je s sabo prinesel tudi številne spominke: etiopsko zastavo, kavo, zrna žitarice tef, časopise in še marsikaj zanimivega.
Šin
