Pozitivno vzdušje je treba izkoristiti!
“Prešernove proslave so po naših društvih in v celotni skupnosti postale tradicionalen del naše prosvete, neke vrste krona kulturne dejavnosti, to se pravi na tistem delu našega javnega življenja, ki nam ga nihče ne more pobrati niti ne iznakaziti, če tega ne delamo sami”.
Omenjeni citat pripada predsedniku DSI Sergiju Pahorju, ki je na proslavi Dneva slovenske kulture v Rojanu, 16. februarja letos, imel častni govor. Njegovo razmišljanje na odru Marijinega doma se je dejansko začelo prav tako in v njem se dejansko zgošča poslanstvo sleherne Prešernove proslave v zamejstvu.
“Za nas so Prešernove proslave znak naše sedanje prisotnosti in pripadnosti, dokaz zvestobe zgodovinski preteklosti in dejanje zaupanja v prihodnost, ki se marsikomu večkrat kaže v negativni perspektivi”, je med drugim še dejal Pahor na kulturnem popoldnevu, ki je občinstvu ponudil zlasti glasbeno-pevsko kuliso. Poseben uspeh sta doživeli sedemletna violinistka Alida Shahrazad Igbarija in flavtistka Valentina Jogan: obe glasbenici, gojenki Glasbene matice, je spremljala pianistka Claude Sedmak. Na odru so se nato predstavili pevci MePZ Jacobus Gallus pod vodstvom Marka Sancina. Zbor je ob tej priložnosti izvedel program, ki so ga sestavljale pesmi slovenskih avtorjev.
Prireditelji so Sergija Pahorja povabili, da bi prisotnim ob osrednjem slovenskem kulturnem prazniku podal nekaj spodbudnih misli. Resnici na ljubo je Pahor svoje razmišljanje začel s trpkim pogledom na sedanji številčni položaj slovenske manjšine v mestu. Govornik je postregel z zgovornim podatkom, po katerem je pred stoletjem okrog 500 otrok obiskovalo slovensko šolo prav v Rojanu: danes slovenske šole v tem mestnem predelu ni več. Upad Slovencev v Trstu ni samo posledica fašizma, ampak tudi neprijaznega odnosa italijanske države in njenih institucij do vsega, kar je bilo slovenskega v Trstu in na celotnem ozemlju, kjer živimo Slovenci. Ta odnos je trajal veliko dlje v času kot fašizem in povzročil je tiho asimilacijo in nezadržen osip. “Pravice smo začeli pridobivati po kapljicah”, je dejal Pahor, ki pa vendarle meni, da se je v zadnjem desetletju ali malo več začelo stanje nekako popravljati tudi na ravni zakonodaje in dejanske normalizacije odnosov med večino in manjšino – je bil mnenja Pahor, ki je nato občinstvo povabil v srčiko svojega razmišljanja.
Kljub včasih bolj ali manj solidni finančni podlagi v naši narodni skupnosti peša samopomoč. “V preteklosti nas je bilo resda več, toda takrat smo znali postaviti na noge s samoprispevkom in prostovoljnim delom marsikatero strukturo in dejavnost, to je danes uplahnilo, kakor da bi nas relativna zadostnost javnih sredstev uspavala”. In vendar ima zbiranje sredstev po načelu solidarnosti in prostovoljnosti velik pomen za skupnost na prosvetnem, kulturnem, verskem in tudi športnem področju. Pahor je v nadaljevanju razmišljal tudi o nekaterih etničnih premikih, ki navsezadnje bogatijo manjšino: “Zgodilo se je, da mešani zakoni ne pomenijo več čisto izgubo za manjšino, ampak, da postajajo bistven element za preživetje naše šole”. V zadnjih letih smo namreč zaradi skupka pozitivnih, otipljivih dejstev priča skorajšnji normalizaciji v gledanju večinskega naroda na manjšino: med pozitivnimi dejavniki, ki so spodbudili odpravljenje pregrad, je govornik omenil fenomen Boris Pahor, doprinos Alojza Rebule, trženje domačih vinskih in raznolikih proizvodov, kakovost naše slovenske šole, predvsem pa osamosvojitev in demokratizacijo naše matične domovine. To pozitivno vzdušje moramo izkoristiti, “da bomo od vsega tega čim več iztržili vse do priznanja popolne enakovrednosti”.
IG
Preberi tudi
