Premostiti moramo razlike v slovenski komponenti DS
Svojo politično pot je Stefano Ukmar začel pred trinajstimi leti pri tedanjih Levih demokratih. Kandidiral je za zahodnokraški rajonski svet in prejel največ preferenc. “Nisem sicer postal predsednik rajonskega sveta, ker so v takratni igri veljala druga ravnovesja”, je dejal v interjuju na Velikem trgu pred občinsko palačo. Naposled je Ukmar neposredno spremljal vse spremembe, ki so vodile do ustanovitve Demokratske stranke. Leta 2006 je bil izvoljen ob “zelo ostri konkurenci” v tržaški občinski svet. “Takrat nisem bil osrednji kandidat slovenske komponente DS, po številu preferenc – pičlih treh – pa sem bil izvoljen v mestno skupščino. Leta 2011 sem bil v občinski svet potrjen. Nato pa sem postal kandidat slovenske komponente Demoratske stranke za deželni svet z zgodbo, ki jo vsi poznamo. ”
Glede t. i. zgoniške afere imate še kaj dodati? Priprave na deželne volitve so bile znotraj slovenske komponente DS dokaj mučne.
Kar se je zgodilo, je zaznamovalo vso mojo volilno kampanjo. Polemike so bile nepotrebne, v nekaterih pogledih celo napihnjene. Takrat sem se odločil za molk, ker sem menil, da je to naboljša drža za končni volilni izid. Obžalujem dejstvo, da ni bila že od samega začetka jasno potrjena vključitev obeh kandidatov na listo. S tem bi dejansko izničili vsakršno možnost izvolitve slovenskih predstavnikov zaradi razpršitve glasov, izognili pa bi se vsaj posledičnemu škandalu. Bitka med zgoniškim županom in mano je bila takoj ostra in postalo je vsem jasno, da bi moral zato na listi obstati le en slovenski kandidat. Danes to potezo potrjujejo številke: preference namreč jasno kažejo, da bi slovenska komponenta DS v primeru kandidature dveh pripadnikov manjšine izostala iz deželnega sveta. Kljub temu pa sem med volilno kampanjo vsekakor imel tudi več stikov z zgoniškim županom, v Zgoniku sem prejel tudi nekaj preferenc. Upal bi si zato reči, da je polemika mimo. Dobro sem vedel, da je na kraškem območju konkuriralo pet dobrih slovenskih kandidatov, ki bi lahko želi marsikatero preferenco. Prav tako sem ugotavljal, da se glavnina preferenčnih glasov nahaja edinole v Trstu. Ker sem po eni strani prebivalec kraškega roba, po drugi pa občinski svetnik v tržaški občini, sem se odločil, da bom ‘ciljal’ na mesto: ta poteza se je obrestovala, saj sem se uvrstil na četrto mesto na listi DS in si tako izboril mesto v deželnem svetu.
Kakšna usoda čaka odslej slovensko komponento v Demokratski stranki?
Ne prekrivam dejstva, da je v naši slovenski enoti znotraj DS veliko zagrenejenosti. Vprašati se moramo, ali smo sposobni te zamere premostiti in obnoviti komponento predvsem s pomlajenimi silami. V nasprotnem primeru bo slovenska komponenta DS ostala zgolj na papirju.
Kaže, da je Demokratska stranka vsaj na deželni ravni ‘obdržala položaj’ tudi po poraznem razpletu ob glasovanju za novega predsednika republike. Kako ocenjujete torej zdravje največje levosredinske politične enote v naših krajih?
Volilni rezultati so nedvomno pokazali, da obstajajo velike razlike med tem, kar DS je na krajevni ravni, in tem, kar je DS na državnem nivoju. Najbrž ljudje pozitivno presojajo delo stranke na krajevni, pokrajinski ravni. Ne pozabimo, da so vse tri največje občine v naši deželi, se pravi Pordenon, Videm in Trst v rokah levosredinskih uprav. Verjamem tudi, da je goriška desnosredinska koalicija župana Romolija doslej slabo upravljala posoško mesto, kar je po svoje tudi pripomoglo k uspehu Debore Serracchiani na deželnih volitvah. Kandidatka leve sredine je bila nedvomno dodana vrednost, ki je s svojo osebnostjo omogočila zmago. Nikakor si ne zatiskajmo oči: če pomislimo na dogajanja v Rimu, je bila zmaga v Furlaniji Julijski krajini pravi čudež!
Kakšne izkušnje boste kot občinski svetnik izkoristili v novi vlogi deželnega svetnika?
Tržaški občinski svet velja za eno izmed najboljših političnih aren v naši deželni stvarnosti. Trst je največje mesto v deželi in dinamike, ki so potrebne pri njegovem upravljanju, tvorijo izredno izkustveno dediščino za vsakega politika. Izhajam sicer iz prepričanja, da sta Trst in Kras moj dom, prav zato bom prvenstveno zagovarjal njune interese in potrebe krajevnega prebivalstva, začenši s Slovenci, ki na tem področju živijo. Moja prizadevanja kot deželni svetnik bodo vsekakor usmerjena tudi na probleme, ki zadevajo Slovence v goriški in videmski pokrajini.
S kakšnimi prepričanji glede prihodnosti deželne stvarnosti in prihodnosti slovenske manjšine boste nastopili nov mandat?
Naša manjšina ni izvzeta iz usode, v katero je vpleteno celotno prebivalstvo naše dežele. Potrebujemo korenite reforme, začenši s poenostavitvijo nekaterih odnosov. To velja tudi za manjšino, kjer smo večkrat priča preveč zakoreninjenim in nasprotujočim si stališčem.
Ali to preprosto pomeni poenotenje dejavnikov znotraj manjšine?
Poznam eno samo slovensko manjšino v Italiji. Trenutna organiziranost glede na politično prepričanje ni v skladu s časom. Minilo je preveč desetletij od kočljivih razdiralnih dogodkov, da bi se danes še ločevali na različne tabore. Ne vem, ali bomo v prihodnje po demokratičnem postopku izbirali naše predstavnike, nedvomno pa bi postala to varianta, ki bi našim predstavnikom poverila drugačno, morda popolnejšo legitimacijo od sedanje.
V deželnem svetu boste sedeli tudi z Igorjem Gabrovcem, predstavnikom stranke Slovenska skupnost. Kako menite, da bo potekalo vajino sodelovanje?
Glede na zelo pozitivno izkušnjo, ki sem jo doslej imel v občinskem svetu z Igorjem Švabom, verjamem, da bom na istem nivoju vzpostavil odnos tudi z Igorjem Gabrovcem, ki ga imam za sposobnega in resnega kolego.
IG
