Konflikti v zakonu, priložnost za duhovno rast
V petek, 15. marca 2013, je bilo že četrto izmed predavanj, ki jih vsako leto organizira Skupnost družin Sončnica, in sicer s pomenljivim naslovom – Konflikt kot priložnost za duhovno rast v zakonu. Predavala je psihologinja, psihoterapevtka in imago terapevtka Lidija Kociper iz Maribora, ki je tudi napisala knjigo otroških domislic z naslovom Iz otroških ust in je avtorica številnih člankov, objavljenih v različnih revijah.
Začetnika imago psihoterapije sta Harville Hendrix in njegova žena Helen Hunt. Imago psihoterapija združuje spoznanja vodilnih zahodnih psiholoških znanstvenih šol v edinstveno sodobno teorijo o temeljih ljubečega partnerstva. “Imago” je sestavljena slika nezavednih in najpomembnejših pozitivnih in negativnih lastnosti ter vedenja pomembnih oseb iz posameznikovega otroštva. Zaljubljenost je proces, s katerim se naše nezavedno združi z “imago” parom – to je z osebo, ki je v čustvenem pogledu podobna osebam, ki so skrbele za nas, ko smo bili majhni. Tako v odnosu s partnerjem naše nezavedno ustvarja psihološko dinamiko iz otroštva z namenom, da zrcali rane, ki smo jih dobili v otroštvu. Proces imago psihoterapije uporablja ta kontekst, da partnerski odnos preoblikuje v odnos medosebnega resničnega razumevanja, rasti in samouresničevanja vsakega partnerja posebej.
Predavateljica je po krajšem uvodu zastavila več vprašanj, ki jih je skušala v dialogu s publiko rešiti. Kdaj so konflikti vir nesporazumov? Kadar se zakonca ne slišita in govorita drug mimo drugega, se ne razumeta in sta na koncu vedno razočarana. Ko se prepiramo, nas je strah, da bomo napačno razumljeni ali da bomo rekli v jezi kaj nepremišljenega. Največkrat med prepiri kričimo ali pa odreagiramo tako, da se zavijemo v molk. Zato se odločimo, da o nekaterih temah ne bomo govorili. Take tabu teme so največkrat: denar, spolnost, skrito čezmerno pitje, internet, nezvestoba, sorodniki…
Kociprova je vzpodbudila poslušalce, da so si v tišini odgovorili na vprašanja: “Kaj cenim pri sebi kot človeku? Kaj cenim pri sebi kot žena/mož, tri vrednote, ki so zame v življenju najpomembnejše”? Dejstvo je, da, v kar vlagamo delo, čas, trud in energijo, postaja za nas zelo pomembno, zato bi se morali zakonci vprašati, koliko časa polagajo v izgradnjo boljših medsebojnih odnosov? Ob znanem odlomku iz Sv. pisma (1. Kor. 13,1-8: Ljubezen je dobrotljiva, je potrpežljiva,….) smo skupaj razmišljali, kaj se v ljubezni spremeni v letih skupnega življenja. Ali je naša ljubezen brezpogojna ali postavljamo pogoje in skušamo zakonca spremeniti. Primer zlomljene in poškodovane roke, ki bi jo gotovo vsak od nas skušal rešiti, ne pa odsekati, nam kaže na to, da tudi odnose lahko popravimo, izboljšamo. Najprej moramo biti pozorni na male stvari v vsakdanjem življenju: večkrat drugega pohvaliti, ga poslušati. Za ženo je pomembno, da jo nekdo posluša, da občuti moževo ljubezen, za moža pa, da je cenjen in pomemben za ženo. Tudi kadar se zakonci prepiramo, bi si morali postaviti meje. Predavateljica jih je strnila v nekaj točk: nikoli ne bova omenjala ločitve, nikoli se kregala v javnosti in pred otroki, ustavila se bova, ko konflikt pride do vrelišča, nikoli ne bova udarila drug drugega, nikoli ne bova šla spat skregana. V medsebojnem pogovoru pa se trudimo, da poslušamo, preden govorimo, in da govorimo prijazno, s primernim glasom. Skratka, skušajmo vzpodbujati pozitivno, namesto da se trudimo odstraniti negativnosti. Kociprova je predlagala, naj poskusi vsak zakonec vsaj enkrat na dan drugega pohvaliti in ga štirikrat na dan objeti.
Marsikdaj je naša prtljaga, ki jo nosimo v odnos, nekaj, kar je napoti, da ne vidimo drugega takšnega, kakršen v resnici je, ampak skozi naša očala. Kadar se prepiramo, govorimo: “Ti bi moral… ti si takšen… ” Drugega ne poslušamo, ampak že mislimo na to, kaj mu bomo odgovorili. Trmasto vztrajamo, da imamo prav. V odnosu v dvoje pa ne gre za to, kdo ima prav. Pod površino stvari, ki nas vznemirjajo, se skriva vse kaj drugega kot razmetani čevlji, drobtine na mizi… Tam so namreč rane iz našega otroštva, ki se nočejo zaceliti. Tako sta zakonca vsak dan bolj na drugem bregu in oddaljena drug od drugega. Potrebno je zgraditi most medsebojnega spoštovanja in poslušanja, empatije in upoštevanja, zavestnega partnerskega dialoga. Prava ljubezen je namreč v tem, da damo zakoncu to, kar sam najbolj potrebuje kot darilo, saj je to nekaj, kar mu najtežje damo. Ko to storimo, presegamo sami sebe in osebnostno rastemo prav na tistem področju, ki smo ga zanemarili. To pa je hkrati tudi bistvo zapovedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.
Mirjam Bratina
