Na kavi z Leljo Rehar Sancin
Čeprav je izhodišče za srečanje ob kavi v sredo, 6. februarja, v Tržaški knjigarni z Leljo Rehar Sancin bila njena knjiga z naslovom Nojevo pero (ZTT), je sogovornica vsestranske kulturne delavke in jezikoslovke Martina Kafol raje usmerila pogovor v drugačno smer. Tako dolgo življenjsko obdobje avtorice knjige je že samo na sebi porok za zanimivo vsebino pogovora. In res, v uri trajajočem srečanju je Lelja Rehar Sancin zaupala občinstvu le del svojih izkušenj, takih, v katerih se poleg osebnega doživetja zrcali sam potek zgodovine.
Dejansko gospo Rehar Sancin poznamo kot izrazito jezikoslovko, ki svojo strokovnost usmerja zlasti v proučevanje našega materinega jezika. “Pravijo mi, da sem glede jezika zelo stroga. Ni ravno tako, raje bi rekla, da je nivo znanja slovenščine zdrknil na tako nizko raven, da se moje opazke zdijo strožje od tega, kar dejansko so”, je dejala gostja srečanja. Ljubezen in zavzetost do materinščine sta jo vodili po vsej njeni profesionalni poti. Spregovorila je namreč o delu na radiu, ko je kot zunanja sodelavka igrala, prevajala, dramatizirala, pripravljala etnografske, zgodovinske, literarne, jezikoslovne in druge oddaje. Raziskovalna strast jo je vodila v snovanje kar osemsto besedil. Na srečo je Lelja Rehar Sancin ta material uvrščala v domačo kartoteko, kar ji je bilo v pomoč pri izdelavi naslednjih načrtov. Knjiga Nojevo pero, v kateri avtorica prikazuje življenjske izkušnje zaslužnih primorskih žena, rojenih do leta 1900, je tako nastala prav zaradi te doslednosti. Nekatera besedila knjige so poprej izšla tudi v Primoskem dnevniku, avtorico pa sedaj čaka že drugi del načrta, ki naj seznam plemenitih primorskih žena dopolni s predstavnicami nežnega spola, ki so se rodile od začetka 20 stoletja do prve svetovne vojne.
Lelja Rehar Sancin se je rodila v Mariboru leta 1922 v družini Vipavcev. Do šestega leta je po večini odraščala v Vipavi pri materinih starših (še danes se spominja na g. Rafka Premrla, v katerega je bila pred njegovim duhovniškim posvečenjem “strastno zaljubljena”). Nato je ostale šolske stopnje dokončala v Mariboru, ob začetku druge svetovne vojne pa se je vpisala na romanistiko v Ljubljani. Ljubezen do gledališča pa je v njej skozi tlela. Starši so želeli, da bi se svoji strasti posvetila šele po končanem “resnem” univerzitetnem študiju. To se je zgodilo leta 1944, ko se je vpisala na dramsko šolo, leto kasneje pa je opravila izpit za Akademijo. Vojna vihra pa ni prizanesla niti njeni usodi.
Če le delno povzamemo njeno nadaljnje življenje, lahko tako zapišemo: zaradi znanja italijanskega jezika je bila julija 1945 premeščena iz ljubljanskega prehranjevalnega zavoda na sorodni resor na cono B Slovenskega Primorja. Zaposlila se je nato v Postojni na Odseku za ljudsko prosveto pri okrajnem NOO. Kot organizatorka kulturnega življenja je bila izredno spretna, takrat je spoznala igralca Modesta Sancina in z njim sklenila zakonsko vez: “Najina poroka je bil pravi skeč”, je dejala, “v življenju in za tvorno zakonsko življenje sta še prej kot ljubezen potrebna harmonija in razumevanje…” Kmalu zatem se je preselila v Trst in začela sodelovati s slovenskim gledališčem: njena igralska kariera pa je trajala le nekaj let, “bila sem namreč preveč kritična do same sebe in se zato nisem mogla prepustiti igri”, je zaupala. Lelja Rehar Sancin je v življenju izkusila marsikatero bridkost (mož ji je umrl in morala je kot mati samohranilka skrbeti za svoje otroke), vseskozi pa je neutrudno in predano izpeljevala svoje raznolike kulturne in jezikovne načrte.
Knjiga Nojevo pero zarisuje lik žena, ki so se znašle na epohalnem prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje na Tržaškem in Goriškem. To obdobje je med drugim zaznamovala ozaveščenost, s katero so ženske začele vstopati v družbo kot protagonistke in tako zaznamovale svoj prostor in čas. Prav bi bilo, ko bi kdo nekoč v vrsto pokončnih primorskih žena v podobnem založniškem načrtu uvrstil tudi lik Lelje Rehar Sancin, saj njeno delo in življenje pričata, da si to zasluži.
IG
