Razstava o “dialogu” med vnukinjo in dedom
V Domu Alberta Sirka so na ogled fotografije mlade umetnice Jasne Košuta
Ta čas poteka v kriškem Domu Alberta Sirka zanimiva fotografska razstava mlade umetnice Jasne Košuta. Na odprtju prikaza z naslovom Kar ostane med besedo in svetlobo je avtorica obrazložila vzgib, ki je botroval njenemu tokratnemu ustvarjanju. Pomenski navdih ji je predstavljalo nedavno odkritje pisem, ki jih je njen ded Edi Košuta med vojno pošiljal iz nemškega koncentracijskega taborišča domov.
Razstavljena dela, ki jih dopolnjujejo izvirna poetična, a tudi drugačna besedila, pripovedujejo zgodbo o “nevidnih nitih” med dedom in vnukinjo. Prek intimnega iskanja dialoga s svojim prednikom avtorica izpostavlja pomen ohranjanja spomina, vlogo tišine in komunikacije.
Košutova v svoj fotografski objektiv rada ujame prizore iz narave, človeka in raznorazne arhitekturne linije. Sama je dokončala študij arhitekture. V Križu razstavljena dela nedvomno nudijo gledalcu tudi vrsto spodbud za nadaljnji razmislek.
Ob prebiranju dedove korespondence, za katero ase je za dolgo v družini izgubila vsak sled, je bila avtorica “zelo presenečena”. Čudilo jo je denimo, da se ded v pismih ni nikoli pritoževal. Prav obratno, mislil je predvsem na druge, še predvsem na svoje najdražje, za katere je v taborišču redno molil. Njegova pisma so bila zelo pomirjujoča. Upoštevajoč dejstvo, da so pisma morala skozi rešeto cenzure, je vnukinja bila “zelo ganjena”: na osnovi tega čustva so nastale njene stvaritve.
Na odprtju je avtorica osvetlila lik deda, ki je v naši družbeni stvarnosti pustil pomenljiv pečat. Profesor in ravnatelj Egidij Košuta je bil namreč zelo zaslužen za razvoj slovenskega šolstva v Italiji. Prizadeval si je, da bi Slovenci, ne glede na politične delitve, vselej sodelovali med sabo. Vnukinji je posredoval pomen življenjskih vrednot, v prvi vrsti slovenstva.
Iz interpretacije dedovega molka okrog dogajanja v taborišču in med vojno nasploh je vnukinja razvila “komunikacijo”: ker je začutila, da ne zmore izraziti vsega s fotografijami, je tem tokrat dodala besedila. Njene misli, refleksije in pogledi so globoki. Kot je sama obrazložila, je tovrstno ustvarjanje zanjo tudi zdravilno.
Odprtje razstave, ki ga je obogatila glasba kantavtorja Matije Bolčina, se je nadaljevalo z zanimivim pogovorom med fotografinjo in psihologinjo Roberto Sulčič. Spregovorili sta o temi, o kateri se javno ne razpravlja ravno pogosto. Povezanost s svojimi predniki zajema tudi čustveno področje. Strah, jeza ali žalost se v določeni obliki ohranjajo. Gre za t. i. medgeneracijske travme.
Psihologinja Sulčič je na srečanju izpostavila, da je določeno ravnanje slovenskega prebivalstva v Italiji (ohranjanje poitalijančenih priimkov, ko je mogoče tem vrniti izvirno slovensko obliko) pogojeno z ustrahovanji, izsiljevanji in tudi nasiljem, ki so ga doživele prejšnje generacije.
