Predstavitev zbornika Borisa Paternuja z naslovom Ljubim jih, te preproste besede

V četrtek, 15. oktobra, je v sklopu četrtkovih večernih srečanj, ki jih prireja Tržaško knjižno središče, potekala predstavitev zbornika Borisa Paternuja z naslovom Ljubim jih, te preproste besede. Zbornik sta v preteklih letih pripravljala Miran Košuta, profesor slovenskega jezika in književnosti na Univerzi v Trstu, ter Marija Pirjevec, literarna zgodovinarka in upokojena univerzitetna profesorica ter nenazadnje Paternujeva vdova.

Boris Paternu je bil literarni zgodovinar in profesor zgodovine slovenskega jezika na Univerzi v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu se je posvečal predvsem raziskovanju različnih literarnih obdobij slovenske književnosti in skušal med posameznimi literarnimi deli vzpostaviti konceptualne povezave ter prepoznati tipsko ozadje nastajanja le-teh. Od sedemdesetih let naprej se je posvetil tudi raziskovanju in analizi slovenske književnosti v zamejstvu (oz. predmejstvu, kot prof. Košuta in Pirjevec raje imenujeta to območje), tako v Italiji kot na Koroškem.

Do njegovega dela je bilo manjšinsko literarno ustvarjanje v matici razmeroma neznano, čeprav je ravno na teh obmejnih območjih nastalo nekaj najuspešnejših slovenskih del. Pomislimo na primer na Vladimirja Bartola, tržaškega pisatelja, ki je po vsem svetu zaslovel z romanom Alamut, ki ga je tudi Paternu imenoval za največji slovenski “best-seller”, ali pa na Borisa Pahorja, ki je v mednarodnem okolju poznan kot eden izmed najboljših avtorjev, ki pripovedujejo o fašističnem in vojnem obdobju, predvsem zaradi svojega romana Nekropola. Paternujevo raziskovanje je v matici predstavilo predmejsko književnost, tako da je končno dobilo svoje mesto na odru slovenske književnosti in slovensko občinstvo opozorilo na kar nekaj novih avtorjev.

Košuta in Pirjevčeva sta za naslov zbornika izbrala citat, ki ga sicer ni napisal Paternu, ampak Kosovel. Zdi se jima, da ta verz, tako kot celotna Kosovelova poezija, poudarja ravno to ljubezen do prepostih besed in domačega okolja, ki ga predstavljata Primorska in njegova književnost. Kosovel je študiral v Ljubljani, vendar je s srcem vedno ostajal zaljubljen v svoje domače primorske besede, prav tako je tudi Paternu ljubil besede in dogajanje na območjih na mejah slovenstva.

Predstavitev zbornika je krasilo branje nekaterih njegovih odlomkov, ki so poslušalcem dali možnost, da so iz prve roke slišali Paternujevo mnenje o tematiki slovenske književnosti v zamejstvu in pomenu tega okolja za razvoj celotne slovenske književnosti. Če ne bi namreč Trubar deloval v Trstu, kjer se je od škofa Bonoma napojil idej, da so vsi jeziki pomembni in da je tudi v slovenščini vredno pisati, bi naša literararna zgodovina bila verjetno nekoliko drugačna. Takih primerov je še veliko. Zamejstvo, tako tržaško kot tudi koroško, pa ima v sebi določeno specifiko, ki izhaja iz odnosa prebivalstva do slovenskega jezika: pomemben je prostor, okolje, saj je drugačno od tistega v matici; pomembna je narodnost, ki ni samo čut pripadnosti, ampak vključuje v sebi tudi komponento drugačnosti od svojih sosedov; in pomemben je jezik, ki ni samo “dom književnosti”, ampak je tudi družbeni, socialni in pravni okvir, ki vpliva na govorce in njihova življenja.

V zborniku, ki je razdeljen na dva dela, najdemo vse Paternujeve uvode o manjšinski književnosti. V prvem delu so zbrani njegovi zapisi o književnosti in avtorjih na Tržaškem, v drugem delu pa se posveča književnosti na avstrijskem Koroškem.

Za konec je Marija Pirjevec odgovorila še na nekaj vprašanj o Paternujevem domačem življenju. Povedala je, da je tudi doma bila književnost vedno na meniju in da sta se pogovarjala o vsem, kar najdemo zbrano v tem zborniku. Kot profesor je bil zelo priljubljen med študenti, tudi sama ga je spoznala kot študentka. Bil je zelo empatičen in iskreno se je zanimal zanje. Ker je poučeval od šestdesetih let, je praktično pol slavistov šlo skozi njegove roke in ti ga imajo v lepem spominu. Svoje delo je imel rad, saj ga je doživljal kot pravi poklic.

Za konec pa je spregovorila še o njegovem mladostništvu. Imel je burno prvo obdobje življenja, saj se je njegova družina veliko selila zaradi dela. Na začetku vojne, ko se je šolal na kranjski gimnaziji, se je upiral nemškim oblastem, ki so zatirale rabo slovenskega jezika, za kar je bil tudi zaprt v taborišču v Begunjah. Od tam mu je uspelo zbežati in se pridružiti partizanom. Večkrat je pripovedoval, kako je ponoči v snegu moral drugi enoti posredovati neke informacije, da bi se zamotil, pa je v mislih skladal sonet. Priznal je, da z umetniškega vidika ni bil kaj prida, metrično pa je bil perfekten. Očitno je že v tistih letih, čeprav se tega mogoče še ni zavedal, bil v tako tesni povezavi s književnostjo, da ga niti mraz in vojno stanje nista mogla ločiti od nje.