Pet vizij za Novo Gorico in njeno čezmejno prihodnost

Pred lokalnimi volitvami so županski kandidati spregovorili o izzivih, ki presegajo državno mejo

Na javnem srečanju v organizaciji revije Isonzo Soča, ki je potekalo Trgovskem domu v Gorici v ponedeljek, 19. oktobra, so se kandidati za župana Mestne občine Nova Gorica soočili z vprašanji o zapuščini EPK, policijskem nadzoru na meji, gospodarskem povezovanju ter zgodovinskih razhajanjih. V pogovoru, ki ga je vodil urednik Andrea Bellavite, so se predstavili: aktualni župan Samo Turel (Gibanje Svoboda), Damjana Pavlica (skupna kandidatka SDS, NSi, Demokratov in Zveze za Primorsko), Marko Rusjan (Levica s podporo liste Goriška.si), Matevž Vidmar (Socialni demokrati) in neodvisni kandidat Bogdan Česnik (lista Nov zagon za Novo Gorico). O tem, kakšno smer bo ubrala občina v prihodnjih letih, bodo volivci odločali v nedeljo, 15. novembra 2026, ko bodo v Novi Gorici potekale lokalne volitve.

EPK je postavila temelje, zdaj jih je treba nadgraditi

Vsi kandidati so se strinjali, da je Evropska prestolnica kulture pomembno zaznamovala Novo Gorico in Gorico ter ustvarila nove možnosti za sodelovanje. Razhajali so se predvsem v poudarkih, kako to dediščino ohraniti in razširiti na druga področja življenja.

Samo Turel je poudaril, da je “EPK obe mesti spremenila tako, da poti nazaj več ni”. Po njegovih besedah je projekt nadgradil približno štiri desetletja povezovanja društev in posameznikov, okrepil stike med institucijami ter ustvaril temelje za nadaljnje projekte. Izpostavil je tudi mešanje občinstev, saj so se prebivalci obeh mest med številnimi dogodki začeli pogosteje srečevati in spoznavati, kljub temu pa je priznal, da smo še “šibki na ravni jezika”. Nove generacije v Novi Gorici ne poznajo italijanščine, čeprav se je v zadnjih dveh letih zgodil korenit premik s tečaji v šolah – “želim si, da bi vsi pasivno poznali jezik soseda in da bi komunikacija ustrezneje tekla”. Poudaril je tudi pomen nadaljnjega delovanja EZTS GO, ki lahko pridobljene izkušnje prenese tudi na področja prostorskega načrtovanja, prilagajanja podnebnim spremembam in upravljanja izzivov. Marko Rusjan je opozoril, da EPK ni bila zgolj projekt dveh mestnih vodstev, temveč širše skupnosti. Po njegovem mnenju je največja vrednost projekta v povezavah med ljudmi, ki jih je treba zdaj s kulturnega področja razširiti tudi na gospodarstvo in druge dejavnosti, da bo prišlo do nekega “megamesta”. Občini morata sodelovanje nadgrajevati tudi na politični ravni. Damjana Pavlica, ki je kot nekdanja podžupanja sodelovala tudi pri pripravi EPK, je izrazila ponos nad “znamko EPK” in nad doseženim povezovanjem z Gorico na področju kulture in športa. Želi si, da bi se sodelovanje okrepilo tudi v gospodarstvu. Pri tem je izpostavila pomen dialoga in boljšega upravljanja infrastrukture, ki je ostala po projektu – “tisto, kar je bilo narobe, se ne da več popraviti, delati moramo za naprej”. Matevž Vidmar je priznal, da se je sprva bal, da bo sodelovanje med mestoma predvsem institucionalno in premalo iskreno. Izkušnja EPK pa ga je prepričala, da je prišlo do nove stopnje povezovanja, tudi po zaslugi EZTS GO in projektov Interreg, zdaj pa je po njegovem mnenju čas, da vse to postane podlaga za trajnejše gospodarske in družbene povezave – “pripovedovati in izkoriščati moramo našo skupno zgodbo, saj je naš potencial izjemen”. Bogdan Česnik je poudaril, da ima EPK dobre in slabe plati, vendar je pomembno predvsem to, kaj bosta mesti z doseženim naredili v prihodnje. “Moj predlog je, da se med obema občinama vzpostavi ekosistem, v katerem bi se povezovali kultura, gospodarstvo, turizem in šport,” je dejal. Sodelovanje se po njegovih besedah ni začelo leta 2025, zato ga je treba nadaljevati tudi po letu 2027.

Od policije na meji do skupne gospodarske cone

Razprava je odprla tudi praktično temo: ali lahko Nova Gorica in Gorica postaneta enotnejši gospodarski prostor. Kandidati so se strinjali, da bi tesnejše povezovanje lahko prineslo nove priložnosti za prebivalce in podjetja, vendar so opozorili na številne upravne in zakonodajne ovire in, čeprav je EPK poudarila idejo brezmejnega prostora, je prisotnost policije na državni meji ostala eno najbolj občutljivih vprašanj.

Samo Turel je izpostavil skupno načrtovanje prostora in dejstvo, da sta mesti v slovenskem regijskem prostorskem načrtu obravnavani kot somestje. Po njegovih besedah, če gledamo širši urbani prostor, štejeta mesti skupaj približno 75.000 prebivalcev in to bi jima lahko zagotovilo večjo težo pri uveljavljanju skupnih interesov. Opozoril je tudi, da je treba začeti pri konkretnih težavah, med katerimi je tudi vprašanje objektov, ki stojijo na meji: zaradi ločenih pristojnosti državnih organov ni mogoče pridobiti uporabnih dovoljenj za celotno stavbo. Po njegovem mnenju takšni primeri kažejo, kako pomembno je strateško sodelovanje obeh občin in vključevanje evropskih institucij. “Pri vsakodnevnih vprašanjih občanov moramo najprej odpraviti kontrole na meji, ki so brezpredmetne,” je še poudaril in dodal, da je vprašanje nadzora povezano predvsem z notranjepolitičnimi odločitvami Italije. Bogdan Česnik je napovedal, da bi kot župan skupaj z goriškim kolegom in ob podpori EZTS GO poskušal vprašanje nadzora na meji nasloviti pri pristojnih institucijah. Po njegovem mnenju kontrole preprečujejo, da bi se v vsakdanjem življenju v celoti uresničila ideja brezmejnosti, ki jo je prinesla EPK. Menil je tudi, da je treba pred vzpostavitvijo skupne poslovne cone ustvariti pogoje, v katerih bi lahko podjetja in zaposleni nemoteno delovali na obeh straneh meje. Različni davčni sistemi in pravna ureditev namreč pomenijo, da gospodarske cone ni mogoče vzpostaviti zgolj s politično voljo. Damjana Pavlica je prav tako izpostavila policiste na meji kot oviro, ki daje občutek nezaupanja. Po njenem mnenju je pomembno, da mesti ohranita prijateljske odnose in se osredotočita na skupne interese, namesto da se vračata k razhajanjem. Opozorila je tudi, da se o skupni poslovni coni govori že desetletja, vendar konkretnega napredka ni bilo dovolj – “ne moremo postati eno mesto, lahko pa živimo somestje”. Prepričana je, da je treba najprej odpraviti administrativne ovire ter izboljšati upravljanje infrastrukture. Ob tem je omenila tudi vse pogostejše kupovanje nepremičnin v Gorici s strani slovenskih državljanov, kar kaže na vse tesnejše življenjske povezave med mestoma. Marko Rusjan je poudaril, da selitve prebivalcev ustvarjajo novo realnost, ki jo morata občini upoštevati. Nova Gorica je tudi sama “mesto priseljencev”, zato bi morali obe mesti skupno reševati stanovanjska vprašanja in druge potrebe prebivalcev. Po njegovem mnenju lahko župana s političnim usklajevanjem izboljšata delovanje služb in načrtovanje prostora, četudi je usklajevanje zakonodaje dveh držav zahtevno. Nova Gorica in Gorica sta že dolgo večkulturni mesti, v katerih se ljudje selijo, delajo in živijo na obeh straneh, zato je treba skupno načrtovati tudi javne službe in reševanje težav, ki ne poznajo državnih meja. Tudi Matevž Vidmar je izpostavil pomen iskrenega sodelovanja in zaupanja. Prepričan je, da morata mesti okrepiti institucionalno sodelovanje in si prizadevati za večjo ekonomsko povezanost. Ob tem je poudaril, da morajo biti pobude naslovljene tudi na državni ravni: novogoriški župan mora pritisniti na Ljubljano, goriški pa na Rim. Skupna gospodarska prihodnost po njegovem ne more temeljiti samo na projektih in institucijah, temveč tudi na pripravljenosti ljudi, da sosednje mesto sprejmejo kot del svojega vsakdanjega okolja.

Zgodovina in simboli: skupna prihodnost ne pomeni pozabe

Poseben del pogovora je bil namenjen zgodovinskim razhajanjem, simbolom in različnim interpretacijam preteklosti. Rusjan je menil, da lahko skupno razumevanje zgodovine gradimo z izobraževanjem, razstavami in sodelovanjem kulturnih ustanov na obeh straneh meje. Izpostavil je tudi pomen antifašizma kot skupne zgodovinske osnove Slovenije in Italije, obenem pa opozoril, da imajo simboli v različnih okoljih lahko različne pomene. Po njegovem je treba graditi odprti, solidarni in vključujoči občini, ki znata vzpostavljati dialog tako s starimi kot novimi prebivalci. Pavlica je dejala, da je treba simbolna vprašanja prepustiti zgodovini, “naj zgodovina o tem govori”, in se osredotočiti na prijateljske odnose. Česnik pa je mnenja, da so simboli del kulturne dediščine in jih ni mogoče preprosto odmisliti. Pomembno je, da se ne uporabljajo za poglabljanje nezaupanja, temveč da se sprejme skupna zgodba prostora. Matevž Vidmar je poudaril, da lahko župana pri tem odigrata pomembno vlogo z diplomacijo in konkretnimi pobudami. Prepričan je, da je mogoče najti rešitve, če obstajata zaupanje in politična volja. “Če se ljudje strinjajo, je to skoraj vse,” je dejal in dodal, da je treba za nadaljnje povezovanje pridobiti tudi podporo državnih oblasti. Samo Turel je mnenja, da simboli sodijo predvsem v muzeje in zgodovinski kontekst, ne pa v ospredje prihodnje politike. Prepričan je, da lahko skupni projekti, medsebojno spoznavanje in spoštovanje postopoma omilijo ideološka razhajanja. Posebno vlogo pri tem pripisuje mladim in slovenski narodni skupnosti v Italiji, ki lahko pomembno prispeva k razumevanju med obema mestoma.

Razprava je pokazala, da se kandidati zavedajo skupnih izzivov in pomena sodelovanja, četudi se razlikujejo v pogledih na posamezne rešitve. Prav sposobnost, da se različna stališča srečajo v iskanju konkretnih odgovorov, pa bo eden od pomembnih preizkusov prihodnjega vodstva Nove Gorice.