3. Škrabčev dan povezal besedo, pesem in skupnost

S sveto mašo in koncertom so se na Kostanjevici poklonili velikemu slovenskemu jezikoslovcu

V nedeljo, 11. oktobra, malo pred šesto zvečer je bilo na Kostanjevici nad Novo Gorico že nabito polno – poleg rednih nedeljnikov se je tja stekla še obilica obiskovalcev 3. Škrabčevega dneva. Samostanski hodniki so odmevali od prepevanja zborov – ti so se že pripravljali za koncert, ki je sledil maši.

Patra Stanislava Škrabca, tega velikega slovenskega jezikoslovca, velikana slovenske fonetike, smo se spomnili najprej z obhajanjem maše – poleg župnika p. Boštjana Horvata sta maševala še p. Edvard Kovač in p. Ciril Božič.

Na začetku maše nas je vse pozdravil p. župnik, nato pa je p. Edvard v pridigi uvedel slavljenca. Spomnil je, da je njegovo redovno ime, Stanislav, ime zavetnika mladine – po drugi strani pa je njegovo krstno ime Anton povezano z veseljem, radostjo; p. Škrabec je pogosto poudaril, da je slovenska beseda poskočna, je beseda praznika, veselja. Nato smo izvedeli, da je bil Škrabec slovnični vizionar tudi na področju jezikovne pragmatike: pol stoletja pred drugimi jezikoslovci je začel pri glagolih govoriti o njihovi izvršilnosti (performativnosti). Performativna govorica je tista, kjer izreka hkrati pomeni dejanje – kot je p. Edvard pred leti skupaj z drugimi na tem mestu na Kostanjevici izrekel svoje prve redovne obljube. Škrabec je po eni strani gojil vez z izročilom našega jezika, po drugi strani pa bil odprt in spodbujal nastajanje novega, svežega jezika. Tako tudi besede evangelija lahko izgovarjamo vedno na novo in z veseljem, ki mu gre. Pri maši je pel župnijski pevski zbor, ki ga je za zadnjo pesem že zamenjal združeni zbor nastopajočih z oktobrsko Ljubljena slovenska hiša.

Nato se je začel drugi del prireditve – pevski koncert. Vanj nas je uvedel povezovalec večera Miha Hlede in nam predstavil nastopajoče zasedbe. Nato je besedo predal predsednici Slavističnega društva Nova Gorica Ernesti Dejak Furlan.

Ta je najprej opozorila, da prav 11. oktobra obhajamo tudi stoletnico rojstva drugega velikega slovenskega jezikoslovca, Jožeta Toporišiča. Ta je verjetno o p. Škrabcu vedel največ – Škrabčevo delo je nanj pomembno vplivalo. A p. Škrabec presega zgolj omejitve jezikovne stroke, pred nas stopa tudi kot človek in kot duhovna avtoriteta: s svojo iznajdljivostjo, vztrajnostjo in skromnostjo. Ko njegove prve razprave v Ljubljani niso hoteli objaviti, ni obupal – na platnicah svojega Cvetja z vertov svetega Frančiška je vztrajno objavljal kratke jezikovne razmisleke. Skoraj pol stoletja je na Kostanjevici s tem bogatil jezikoslovno znanost. “Danes se ga spominjamo predvsem po izjemnem jezikovnem čutu,” nas je opozorila, “vsak od nas ga mora vedno znova prepoznavati in ozaveščati.” S Škrabčevimi dnevi slavistično društvo izpolnjuje eno svojih osnovnih vlog, povezovanje stroke in okolja – v društvu so zato ponosni, da nastopajo “s tistim delom v nas, ki nam je skupen, nam na tej strani meje in tudi v zamejstvu, […] to je naš jezik, naša slovenščina”.

Po tej navdušujoči besedi je spregovorila pesem. Najprej je bila na vrsti Vokalna skupina Adrija iz Barkovelj. Barkovlje verjetno posebej poznamo po Barkovljanki, največji jadralski regati na svetu, ki se je zaključila prav v nedeljo. Tako “veter ni razpel le jader, temveč tudi ženske glasove pevske zasedbe”, ki deluje pod okriljem Slovenskega kulturnega društva Barkovlje. V prvem delu koncerta je vokalna skupina, ki jo vodi Andreja Štucin, predstavila štiri pesmi: Kosovelovo Kraško jesen, Gregorčičevo Na polji ter ljudski Mamca, pošljite me po vodo in Čuk se je oženil.

Nato sta pred nas stopili zasedbi, ki delujeta v okviru Šolskega centra Nova Gorica: Vokalna skupina BioSpev, ki jo sestavljajo profesorice Biotehniške šole Šempeter, in pa Ženski pevski zbor Spevnice, v katerem nastopajo profesorice, ki poučujejo na izobraževalnih enotah šolskega centra v Novi Gorici. BioSpev se je predstavil z domoljubno pesmijo koroških Slovencev, ki opeva tri slovenske doline na avstrijskem Koroškem: Rož, Podjuno in Ziljo. Zatem so zapele pesem Slovenska dežela na besedilo Jakoba Rázlaga. Njihova zborovodkinja je Nežka Černe Gec. Spevnice pa so najprej obudile spomin na osemdeseta s pesmijo Moja dežela, nato pa postregle še s skladbo Tople oči Nine Pušlar. Njihov zborovodja je Aleš Vodopivec.

Zatem so se pred nas vrnile pevke Adrije in zapele še štiri tuje pesmi: Under this stone anonimnega avtorja, Palestrinovo Adoramus te, Johna Rutterja The lord bless you and keep you ter For the Beauty for the Earth Grega Giplina. Na klavir jih je spremljal maestro Simon Kravos. Na koncu koncerta so svoje glasove združili še vsi trije zbori za pesem Slovenija, od kod lepote tvoje Ansambla bratov Avsenik, ki nas je ganila in razigrala.

Trije dirigenti so prejeli prav posebno darilo – ne navaden šopek, pač pa ribniški pušeljc, v katerem je poleg rož tudi sveženj tradicionalnih suhorobarskih izdelkov, tako rekoč simbol ribniške občine, kjer se je p. Škrabec rodil. Sodelujoči so prejeli tudi šopke z gladiolami – rožami, za katerih širitev v Slovenijo ima posebne zasluge prav slavljenec; njihove čebulice je razmnoževal in jih pošiljal naročnikom svoje revije.

Iz cerkve smo se napotili še v samostansko dvorano, kjer smo se še podružili in prigriznili.

Poleg Občine Ribnica so letošnji spominski dan patra Stanislava Škrabca pomagali izvesti Mestna občina Nova Gorica, Slavistično društvo Nova Gorica, Šolski center Nova Gorica, Spar Slovenija in Frančiškanski samostan Kostanjevica.