Univerzalne in čustvene pesmi Ljubke Šorli za vse otroke

Kaj je lepšega kot otroku prebrati čudovito knjigo ali igrivo pesmico, ki prebuja njegovo domišljijo in ga popelje v nove, čarobne svetove? Zdaj lahko otroci posežejo po novi pesniški zbirki, polni čudovitih, igrivih in domišljijskih pesmi Ljubke Šorli, ki je pred kratkim izšla pri Goriški Mohorjevi družbi, z naslovom Sonček ves zlat. Novo izdajo, polno otroških pesmi, so predstavili na Opčinah v knjigarni Librarna v sredo, 30. septembra. O zbirki, ki je grafično pripravljena tako, da so črke primerne tudi za otroke, ki imajo težave z branjem, sta se z Barbaro Rustja pogovarjali urednica zbirke Vera Tuta Ban in Kristina Pahor, ki je zbirko opremila s čudovitimi ilustracijami.

Ljubke Šorli se je na večeru najprej spomnila Barbara Rustja, ki je takoj poudarila, da si dela pesnice zaslužijo večjo pozornost, saj je njen opus res bogat in vsebuje čudovite pesmi, vredne izdaje. Kot učiteljica je, tudi če po besedah govornice stroga, posredovala izredno ljubezen do slovenskega jezika. Knjiga Sonček ves zlat je sončna, radoživa in tudi naslov je poln miline, je še pojasnila. O delu in življenju pesnice je v nadaljevanju spregovorila urednica Vera Tuta Ban, ki je sicer tudi nečakinja Ljubke Šorli in je tako na večeru podala nekaj osebnih spominov na pesnico. Spomni se, da se je teta zelo rada smejala in da je bila vedno ljubezniva, otroci pa so ji bili od zmeraj zelo všeč. Zelo si je želela iti na učiteljišče, a ji to ni uspelo in je obiskovala trgovsko šolo v Gorici. Moža Lojzeta Bratuža je sicer spoznala doma, v Tolminu, kjer je bila aktivna tudi v cerkvenem zboru. “Z Lojzetom sta bila zelo povezana in sta se razumela,” je povedala Vera Tuta Ban. Ko so ga preganjali in kasneje zaprli v ječo, kjer je bil sedem mesecev, mu je Ljubka pisala v zapor. Takrat se je med njima verjetno razvila tesnejša zveza in takoj, ko so ga izpustili je dobila zaročni prstan, ki ga njena nečakinja tudi sama s srcem nosi. Septembra leta 1933 sta se poročila na sanjski poroki v Tolminu, potem sta se preselila v Gorico, kjer je bilo zelo živo okolje.

Ljubka je bila v družino Bratuž izjemno dobro sprejeta, takrat je tudi objavljala nekatere pesmi pod mentorstvom Jožka Bratuža. “Ona ni imela nobene šole literature, tako da ji je Jožko pomagal in bil mentor tudi za njeno poznejšo pevsko dejavnost,” je pojasnila urednica. Ko je bila stara komaj 27 let, je Ljubka ovdovela. Leta 1943 je bila aretirana, dali so jo v izolacijo in jo kasneje poslali v taborišče. Ko je okrevala od mučenja, se je odločila, da bo ostala živa zaradi ljubezni do življenja – ona je verjela v ljubezen. “V tistem obdobju je vsake dva dni napisala eno pesem, v zadnjih dveh mesecih je načrtno pripravljala pesmi, kar ji je bila odlična terapija. To je bil načrt, ki ga je pripravljala kot maščevanje, da lahko vsem pove, kaj je prestala, in da bo skozi pesniško zvrst dala vse iz sebe,” je še pojasnila urednica. Kot vzorec za pesmi tega časa je vzela Franceta Prešerna in sonetni venec.

Otroška poezija pa se je rodila po vojni, ko je začela poučevati. Od leta 1948 do leta 1975 je namreč poučevala na vseh slovenskih šolah na Goriškem. “Njena domišljija za otroške pesmi je izhajala iz vsakdanjega življenja, imen si ni izmišljevala. Njene pesmi so univerzalne, vse so čustvene in danes otroci rabijo take čustvene pesmi,” je sklenila Vera Tuta Ban.

Na večeru je o likovni opremi zbirke spregovorila ilustratorka in šolnica Kristina Pahor, ki že nekaj časa sodeluje tudi z revijo Pastirček. Povedala je, da je sicer od vedno risala, predvsem v šoli, ko je bilo treba kaj pripraviti. Ilustrirala je pesmi kolegice Lare Puntar, nazadnje pa je obiskovala različne tečaje s Katerino Kalc in akademijo v Ljubljani. Prvi stik z Ljubko Šorli je imela že kot otrok, ko je prepevala njene pesmi v šoli. Ker so ji živali posebno všeč, je za zbirko Sonček ves zlat ilustrirala živali in še druge otroške motive. Uporabljala je tehniko akvarela in tanke flomastre, najbolj pa si je želela, da so barve jasne, lepe, žive in čiste.