Poklon gledališčniku Adrijanu Rustji
Spomnili so se ga Janko Petrovec, Nataša Sosič in Marina Cernetig
V torek, 22. septembra, so se sorodniki, prijatelji in sodelavci zbrali v veliki dvorani Kulturnega doma v Trstu, da bi se poklonili Adrijanu Rustji. Dolgoletni režiser in vsestranski gledališki delavec je tukaj preživel velik del svojega življenja ter kulturno obogatil življenje slovenske skupnosti v Trstu.
Zbrane je najprej nagovorila direktorica Slovenskega stalnega gledališča Nina Ukmar. Zbrane je kratko pospremila skozi pokojnikovo življenje in njegove glavne dosežke. Že leta 1960 je postal član ansambla in v njem ostal do upokojitve v začetku novega tisočletja. Prejel je mnoga priznanja in nagrade, med temi Borštnikovo listino, nagrado ZDUS za igro in Borštnikovo nagrado za interpretacijo vloge Stanka Černigoja v igri Afrika ali Na svoji zemlji Borisa Kobala. Poleg tega je leta 2005 prejel Borštnikovo nagrado za življenjsko delo, leta 2003 pa nagrado tantadruj ravno tako za življenjsko delo. Rustja pa svojega dela ni končal na odrskih deskah SSG-ja, ampak je ob tem sodeloval tudi s slovenskim programom RAI, kjer je sodeloval pri neštetih snemanjih radijskih iger za Radio Trst A. Poleg tega je rad ostajal v stiku in spodbujal mnoge amaterske dramske skupine, predvsem je sodeloval z Beneškim gledališčem, pri katerem je bil tudi med ustanovitelji.
Na žalni seji so se ga spomnili Janko Petrovec, nekdanji igralec SSG, Nataša Sosič, nekdanja vodja slovenskega programa RAI, in Martina Cernetig, predstavnica Beneškega gledališča. Janko Petrovec se Rustje spominja iz časa svojega delovanja v SSG. V spominu mu ostaja, kako je bil delaven in prijeten, saj je težke trenutke znal premostiti tudi z ironijo. Z njim so se igralci počutili v ospredju, saj jim je izkazoval veliko zaupanje in se kot režiser ni postavljal nad igralce. Spominja se ga kot vsestranskega umetnika, ki je različne oblike umetnosti združeval v eni, dobri osebi.
Nataša Sosič je prav tako v Rustji videla osebo, ki je rojena za umetnost in je našla svojo pot v gledališču. Poleg tega je veliko delal tudi na radiu, kjer je poslušalce nagovarjal prek radijskih iger, ki jih je režiral, prirejal, igral, večkrat pa tudi sam poiskal igralce in v zadnjem trenutku reševal razne težave. Vedno je bil pripravljen priskočiti na pomoč, ko je bilo potrebno. Rad je imel tudi mlade in amaterje ter jih spodbujal pri njihovem ustvarjanju; zelo pri srcu so mu bili otroci, za katere je režiral veliko radijskih iger. Pisal je vse do konca, do letos spomladi. Kmalu bosta pripravljeni še zadnji njegovi radijski igri, ki jima bomo lahko prisluhnili po radijskih valovih Radia Trst A.
Marina Cernetig se s hvaležnostjo spominja Adrijana Rustje, ki je bil več kot mentor; bil je oseba, ki je v Benečijo prinesla pogum in samozavest, ki sta bili potrebni, da so Beneški Slovenci stopili na odrske deske. Z njegovo pomočjo je prišla tudi pomoč s strani SSG-ja in tako je lahko Beneško gledališče zaživelo. Benečanom je pokazal, da je jezik v gledališču živ, tako da je sam napisal kar nekaj iger v beneškem narečju. Gledališčnike je spodbujal, da so vztrajali, čeprav so delali v težkih pogojih, in za to so mu še danes vsi zelo hvaležni, saj jim je pokazal pot veselja, obenem pa tudi, kako pomembno je krepiti našo slovensko identiteto.
