125. obletnica Slovenskega kulturnega društva France Prešeren v Boljuncu
V nedeljo, 27. septembra, je zbranim v boljunškem občinskem gledališču pogled segel nazaj v leto 1901, ko se je v Boljuncu, vasi na skrajnem severnem robu Istre, rodilo Slovensko kulturno društvo France Prešeren. S slavnostno prireditvijo, ki sta jo povezovala Jasmina Gruden in Ilija Ota, so obeležili 125-letno zgodovino ljudi, kulture, petja in slovenskega jezika.
Treba je bilo obrniti urine kazalce v leto 1848, znano kot pomlad narodov, ko se je želja po svobodi in samostojnosti razširila tudi med Slovence na Primorskem in Tržaškem ter omogočila nastanek prvih čitalnic in slovenskih časopisov. Rodila se je želja, da bi vsaka okoliška vas imela svojo čitalnico. Ob koncu 19. stoletja je tako nastalo Slovensko bralno in pevsko društvo, ki je postalo temelj za Bralno in pevsko društvo France Prešeren, ustanovljeno na pobudo skladatelja Frana Venturinija. Bilo je prvo slovensko društvo, poimenovano po največjem slovenskem pesniku.
Slavnostni večer so obogatili spomini na nekdanje vaško življenje, prizori v domačem narečju ter plesni in pevski nastopi. Pred nabito polno dvorano so najprej stopili učenci Osnovne šole Fran Venturini, ki so v narečju priredili dramski prizor o vaškem življenju tik pred ustanovitvijo društva in pevskega zbora.
Pevski zbor je bil vsaj na začetku eden glavnih nosilcev kulturnega življenja društva, vodil ga je sam Fran Venturini. V letih pred prvo svetovno vojno je zbor veliko nastopal, največji uspeh je doživel pri Sv. Ivanu v Trstu. Z nastopom fašizma, ki je ukinil delovanje slovenskih kulturnih društev, pa se je Fran Venturini zaradi preganjanja škvadristov moral z družino preseliti v Ljubljano. Tako se je društveno delovanje preselilo v ilegalo in vaščani so tajno skušali obdržati slovensko besedo in kulturo živo. Jasmina Gruden in Ilija Ota sta tako oder prepustila vaškemu pevskemu zboru Fantje pod latnikom, ki so pod taktirko Manuela Purgerja poskrbeli za pevski nastop.
Zgodovino delovanja društva so zaznamovale nekatere prisiljene prekinitve – poleg fašistične ukinitve je prišlo tudi do nekaj sporov znotraj društva, vendar konflikt je znak, da ti je delovanje pri srcu. Po drugi svetovni vojni je društveno življenje spet oživelo, a je leta 1948 že prišlo do razkola med pristaši Tita in Stalina in njunih pogledov na socializem. Tako je ostala vas vse do leta 1966 ločena na dva politična tabora. V tistem obdobju so le redki prirejali kulturne dogodke, med temi Stano Žerjal, ki je med drugim nastopal kot humorist na raznih prireditvah. Znani so njegovi nastopi Vanek in Drejček, ki jim je bilo – oziroma njunima likoma – mogoče prisluhniti tudi na jubilejnem večeru, kjer sta nasmejala boljunsko občinstvo.
Ko so se vode umirile, je delovanje društva dobilo nov zagon, začelo je prirejati številne množično obiskane dogodke. Leta 1966 se je začela zlata doba društva. Na slavnostnem večeru torej niso praznovali samo 125. obletnice nastanka društva, ampak tudi 60. obletnico neprekinjenega delovanja.
Vaška praznovanja niso le priložnost za zabavo, temveč prostor medgeneracijskega povezovanja, srečevanja in ustvarjanja novih spominov, pri čemer je vezna nit tudi ples. Plesno delovanje je še kar aktiven in pomemben adut kulturnega društva Franceta Prešerna. Pred navzočimi so za plesni nastop poskrbele mlade baletke, ki so pod vodstvom Marjetke Marković Kosovac zaplesale ob pevski spremljavi pevca Boštjana Pertinača.
Posebno vlogo pa ima danes tudi gledališka dejavnost. Gledališki nastopi niso bili le predstave na odru, ampak tudi priložnosti, da se ljudje družijo, izmenjujejo ideje, nasmehe in kdaj pa kdaj tudi solze. Voditelja sta se spominjala plodnih let gledališča, ko je režijo podpisovala Magda Maver in večkrat tudi Sergij Verč. Posebno mesto v srcu pa imajo Venderigole, ki so nastopale po tržaškem, istrskem in goriškem območju. V zadnjih letih je gledališko delovanje dobilo nov elan in spet aktivno zaživelo, kar se je dokazalo, ko so na oder stopili vaščani. V šaljivem dramskem vrinku so prikazali utrip prve seje odbora v novem gledališču leta 1977, na kateri so obravnavali vsakodnevno organizacijsko delo.
Izpostavljena je bila bogata tradicija tamburaškega ansambla, ki jo društvo danes ohranja v otroškem glasbenem krožku in z igranjem mandolin, za kar skrbi Aljoša Saksida. Da je društvo zelo odprto in sodobno, je dokazal nastop dveh mladih plesalcev, Nia Giganteja in Mattea Lo Piccola, ki sta nastopila s plesom breakdance.
Večer pa je sklenil slavnostni govor predsednika društva Matjaža Mihaliča, v katerem je poudaril, da so društvo ljudje, njihov prostovoljni trud in skupna vizija ter da društvo predstavlja simbol ohranjanja slovenskega jezika, kulture in narodne pripadnosti v zamejstvu.
