Edi Kraus, Marko Ban in Peter Žerjal na igrišču za Jadran

Ob 50. obletnici ustanovitve Jadranja se Edi Kraus, Marko Ban in Peter Žerjal najprej vračajo k ljudem, tekmam in skupnim trenutkom, ki so zaznamovali njihovo igralsko pot. V njihovih spominih se prepletajo velika zmaga leta 1985, številna napredovanja, boleči porazi in dolge ure treningov, pa tudi občutek, da so igrali za nekaj, kar je presegalo košarkarsko igrišče.

Edi Kraus – Po vsakem porazu je treba začeti znova

Edi Kraus je bil eden tistih igralcev, ki so bili z Jadranom povezani že v prvih letih. Njegovo matično društvo je bilo Polet, nato je igral za začetno ekipo, ki je sprva nastopala pod imenom Bor, nato kot Bor-Jadran, pozneje pa kot Jadran. Iz Jadranove zgodnje zgodbe se še posebej spominja številnih napredovanj, pa tudi porazov v odločilnih tekmah. Prav slednji so mu danes morda celo najdragocenejši spomin. Takrat so bili porazi v končnicah prvenstva velika razočaranja, toda že avgusta so se igralci znova zbrali in začeli trenirati od začetka. V tem vidi pomembno življenjsko lekcijo: po vsakem padcu se je treba znova pobrati in začeti delati. “Mislim, da je bila to velika vrednost Jadrana.”

Posebno mesto ima seveda zgodovinska tekma leta 1985, ko je Jadran pred večtisočglavo množico v Trstu napredoval v B-ligo. Kraus je bil na tekmi in jo danes vidi kot enega od vrhuncev povojnega delovanja slovenske skupnosti. Po njegovem mnenju to ni bil samo športni uspeh, temveč širši družbeni trenutek, ko je slovenska skupnost dosegla enega svojih vrhuncev na področju športa, kulture in družbenega življenja.

Po koncu igralske kariere je Kraus postal tudi predsednik ŠZ Jadran, vodil ga je pet let, pozneje pa je deloval še v različnih športnih organizacijah. Ob tem se spominja tudi obdobja, ko sta združenje vodila njegov oče Egon Kraus in dr. Drago Gantar. Mnenja je, da sta z medsebojno kombinacijo odločnosti in diplomacije znala povezati različna društva in njihove interese ter ustvariti pogoje za uspešno delovanje Jadrana.

Danes posebej opozarja na pomen vztrajnosti in na vlogo staršev pri športni poti mladih. Meni, da starši prehitro iščejo možnosti v večjih italijanskih klubih in profesionalnem športu, čeprav lahko mladi tudi v domačem okolju dobijo dobre pogoje za razvoj. Šport jim lahko da ogromno, vendar ne sme nadomestiti izobrazbe in drugih življenjskih izkušenj. Kraus zato mladim svetuje, naj razvijajo talent, ob tem pa predvsem delovne navade, disciplino in vztrajnost. Talent je pomemben, vendar brez dela ni dovolj. Prav to je bila po njegovem ena od največjih šol Jadrana: znati po porazu začeti znova, delati in verjeti v skupni cilj.

Marko Ban – Čudežna pomlad in pot do B-lige

Marko Ban je z Jadranom povezan dejansko vse življenje. Igrati je začel leta 1978 in ostal član ekipe do leta 1989, pozneje pa je več let deloval tudi kot odbornik. Tudi danes ostaja povezan s klubom, zato pravi, da je Jadran pomemben del njegovega življenja.

Leta 1978 je članska ekipa že nastopila pod imenom Jadran, mladinska pa se je šele oblikovala. Na poletnem sestanku so se odločili, da bodo igrali za novo skupno ekipo in se ne bodo preizkusili v italijanskih višjih vrstah. Odločitev se je kmalu pokazala kot izjemno uspešna. Že ob koncu te sezone so napredovali, v mladinskem derbiju prvič premagali Tržačane; to leto je Ban doživel kot “čudežno pomlad”. Na posameznih tekmah se je začelo zbirati vse več gledalcev in Jadran je hitro pridobival prepoznavnost.

Posebej živ spomin ima na zgodovinsko tekmo leta 1985, ko je Jadran po treh neuspešnih poskusih, da bi napredoval v B-ligo, dobil novo priložnost. Prejšnji trije play-offi so se končali s porazom, odločilne tekme pa so takrat igrali na zunanjih igriščih. Četrtič so bili po Banovih besedah izjemno pripravljeni, tako fizično kot psihično. Ko so stopili na igrišče in zagledali polno dvorano, je dodatno energijo prinesla tudi izjemna kulisa. Jadran je tekmo začel sanjsko in povedel z 9 : 0. “Od takrat naprej nismo spustili več tekme iz rok,” se spominja.

Za Bana so bili začetni uspehi predvsem razlog za ponos. Ponos, da je igral za nekaj, kar je predstavljalo slovensko skupnost in pritegnilo tudi občinstvo. Prav povezovanje vidi kot temeljno idejo Jadrana. Sprva je šlo za poskus združevanja moči, da bi se lahko slovenska košarka bolje predstavila širšemu okolju. Kot igralec je bil in je še najbolj ponosen na soigralce in skupne trenutke, kot odbornik pa je pozneje doživljal Jadran z nekoliko drugačne perspektive. Ko govori mladim, ima zanje preprost nasvet: naj bodo vztrajni in resni pri delu. Talent je pomemben, vendar sam po sebi ni dovolj. Meni, da so se temelji poznejših uspehov oblikovali že ob začetkih Jadrana, ko so igralci začeli trenirati vsak dan in si ustvarili delovne navade. “Te delovne navade so pogoj za športni uspeh,” pravi Ban. In prav v vztrajnosti, delu in skupnosti vidi tudi bistvo Jadranove zgodbe.

Peter Žerjal – Ena ekipa, ena skupnost

Peter Žerjal je košarko začel igrati pri desetih letih, leta 1968, pri Boru, kjer je (z vmesnim obdobjem pri Jadranu) ostal vse do leta 1988. Prvi stik z Jadranom je imel že leta 1976, ko ga je kot mladinca v prvo ekipo povabil trener Peter Brumen. Po razpadu takratne ekipe se je vrnil k Boru, leta 1980 pa se je ponovno pridružil Jadranu.

Najlepši spomin njegove kariere je brez dvoma povezan z zgodovinskim napredovanjem v B-ligo leta 1985. Spominja se, da je bila športna palača že uro pred tekmo skoraj povsem nabita. Po zmagi se je slavje preselilo na Kontovel, kjer je bilo zaradi množice ljudi in avtomobilov vse polno. A za Žerjala pomen Jadrana presega posamezno tekmo ali rezultat. Že od leta 1976 ga je doživljal kot nekakšno “zamejsko reprezentanco”. V eni ekipi so bili igralci različnih slovenskih društev, kar je predstavljalo nekaj edinstvenega. Jadran je bil zanj dokaz, da se lahko združijo najboljši mladi igralci iz različnih sredin in nastopajo skupaj. Danes pa opaža, da ta ideja nekoliko izgublja moč. Družba je postala bolj individualistična, mladi igralci pa vse prej iščejo priložnosti v večjih italijanskih klubih. Pri tem opozarja tudi na vpliv menedžerjev, ki jim pogosto veliko obljubljajo, a se to ne uresniči vedno. Posledica je, da se številni igralci pozneje ne vrnejo v domače okolje.

Žerjal poudarja, da mora biti cilj Jadrana še naprej vzgoja lastnih igralcev. Veseli ga, da ima klub danes dobre mladinske selekcije, iz katerih bi lahko v prihodnje črpal članske igralce. “Cilj je, da bi bila glavnina igralcev iz naših društev,” pravi. Mladi, ki želijo igrati za Jadran, morajo po njegovem razumeti predvsem pomen dela, resnosti, požrtvovalnosti, prijateljstva in ekipnega duha. Prav te vrednote so bile temelj Jadrana nekoč in bi morale ostati tudi danes.

Žerjal je po koncu igralske kariere leta 1988 takoj vstopil v klubski odbor in z nekaj krajšimi prekinitvami ostal aktiven vse do danes. Zato ŠZ Jadran zanj ni le del košarkarske preteklosti, ampak življenjska zgodba, ki ji še vedno želi pomagati pri nadaljevanju.

Preberi več o slavnostnem večeru ob 50. obletnici ustanovitve društva Jadran (klikni in preberi).