“Dialog, mir, pluralnost, prijateljstvo: to je dragocenost sodobnosti”

BAZOVICA Na osrednji slovesnosti pri spomeniku bazoviškim junakom so spregovorili državna sekretarka Helena Jaklitsch, pesnica Alenka Rebula in radijski voditelj Massimo Cirri

81 let je minilo, odkar so na bazoviški gmajni postavili spomenik četverici mladih slovenskih fantov Ferdu Bidovcu, Franju Marušiču, Zvonimirju Milošu in Alojzu Valenčiču, tistim, ki so 6. septembra 1930 ob 5.43 dali svoje življenje za svobodo in za slovenski narod. Od takrat se naših junakov vsako leto spominjamo z občuteno slovesnostjo, ki jo prireja Odbor za proslavo bazoviških junakov. Odbor skrbi za ohranjanje spomina na štiri ustreljene junake, za ohranjanje vrednot protifašizma, za kulturo miru in sožitja. Uvodni pozdrav letošnje množično obiskane slovesne proslave, ki je potekala v nedeljo, 6. septembra 2026, je podal profesor in zgodovinar Štefan Čok, letos prvič v vlogi predsednika odbora, kjer je nasledil Milana Pahorja.

Pred nami je leto 2030, to je stoletnica prvega tržaškega procesa, in da bi bili kos temu velikemu trenutku, so se pri odboru že začeli pripravljati, je uvodoma pojasnil predsednik Čok. Vsaka slovesnost, začenši z letošnjo, bo posvečena enemu izmed štirih junakov, letos Alojzu Valenčiču, vsakič bo pri programu sodelovala vsaj ena šola. Prav to si namreč želijo pri odboru: da bi proslava v Bazovici bila namenjena mladim generacijam in jih nagovarjala s sporočili in pristopi, ki so jim blizu. “Prenos štafete iz generacije v generacijo zahteva tudi, da se štafeta obnovi v obliki in da se ohrani njeno bistvo. In bistvo je antifašizem, ljubezen do svojega jezika, razumevanje najtemnejših plati naše zgodovine, a tudi razumevanje tistega, s čimer to območje danes razpolaga. Dialog, mir, pluralnost, prijateljstvo: to je dragocenost sodobnosti.” Pri tem je Štefan Čok svojo misel namenil prav štirim junakom, ki so se borili za te vrednote, in simboličnim krajem, ki to dokazujejo. Take kraje, kot je opensko strelišče, je povedal, je treba negovati, spoštovati in obravnavati ne le kot trdnjave spomina, ampak tudi kot trdnjave miru. Tako doživljamo tudi slovesnost s spoštovanjem in odprto roko: s spoštovanjem do kompleksne zgodovine tega prostora, ki naj omogoča, da prisluhnemo tistim, ki pridejo do nas z odprto mislijo in odprtim srcem, je še dodal. Predsednik odbora Štefan Čok je svoj pozdrav sklenil s trditvijo, da moramo vrednote Bazovice uveljavljati skozi vse leto, kajti spomin je pomemben, a je živ le, če nam omogoča, da si postavimo vprašanje, kdo smo mi danes.

Med udeleženci slovesnosti so bili tudi številni predstavniki krajevnih organizacij in društev ter politiki. Na oder za pozdrav so med drugim stopili tržaški župan Roberto Dipiazza, tržaški škof Henrik Trevisi in državna sekretarka na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helena Jaklitsch. Dr. Jaklitsch je v nagovoru poudarila, da nas zgled bazoviških junakov še danes opominja, da nič od tega, kar smo in kar imamo, ni samoumevno. Za svoj jezik, kulturo, korenine in skupnost moramo skrbeti iz ljubezni do svojega, ne iz strahu pred drugim. Kot je dejala, ljubezen do lastnega naroda in identitete ne pomeni zavračanja ali izključevanja drugih. Prav nasprotno – trdna zavest o tem, kdo smo in kakšna je naša zgodovina, nam omogoča samozavesten in spoštljiv odnos do drugih ter skupno ustvarjanje sveta, ki temelji na medsebojnem spoštovanju, sodelovanju in miru.

Na nedeljski slovesnosti – povezoval jo je igralec Francesco Borchi – so za glasbene intermezze poskrbeli Pihalni orkester Kras Doberdob s kapelnikom Patrickom Quaggiatom, združeni moški pevski zbor Valentin Vodnik iz Doline, Kraški dom iz Repna in Vesna iz Križa z zborovodji Anastasio Purič, Vesno Guštin in Radom Miličem. Visoki predstavniki so se bazoviških junakov spomnili tudi s polaganjem vencev. Prisotne so bile številne narodne noše, ob spomeniku pa je stala častna straža skavtov SZSO in tabornikov RMV.

ALOJZ VALENČIČ

Letošnja slovesnost je bila, kot že rečeno, posvečena najstarejšemu med štirimi bazoviškimi junaki, Alojzu Valenčiču. Tudi če je bil najstarejši med njimi, je imel komaj 34 let, je povedal povezovalec Francesco Borchi, ko je junaka predstavljal navzočim. Bil je Tržačan, ki je po prvi svetovni vojni odšel v Bač pri Ilirski Bistrici in tam kot prokurist lesnega podjetja v desetih letih pomembno prispeval k njegovi modernizaciji in razvoju. Govoril je več jezikov, zanimal se je za tehniko in znanost ter bil uspešen poslovnež, zaradi česar je užival tudi zaupanje fašističnih oblasti. To zaupanje je spretno izkoristil pri svojem ilegalnem narodnoobrambnem delovanju. V Baču je njegov dom postal prostor skrivnih sestankov, sam pa je sodeloval pri različnih akcijah proti fašističnemu režimu. Na sejah in med prijatelji se je pritoževal: “Sovražim fašizem! Iz dna duše sovražim to pošast!” Po umoru Vladimirja Gortana leta 1929 je sodeloval tudi pri pripravah na bombne atentate v Trstu. Poskrbel je za pripravo in prevoz eksploziva, ki so ga nato uporabili pri napadih na Svetilnik zmage in uredništvo časopisa Popolo di Trieste. Po atentatih so sledile aretacije, mučenja in proces pred Posebnim sodiščem za varstvo države v Trstu. Valenčič je bil skupaj z Vladimirjem Gortanom, Zvonimirjem Milošem in Ferdom Bidovcem obsojen na smrt. Predstavitev Valenčičevega življenja je Borchi sklenil z odlomkom iz njegovega pisma iz rimskega zapora Regina Coeli, napisanega le mesec dni pred usmrtitvijo. V njem je prosil za duhovno tolažbo ter zapisal, da kljub trpljenju ostaja zvest svoji veri in upanju.

O ENOTNOSTI IN IDENTITETI

Na popoldanski slovesnosti sta poleg državne sekretarke na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Helene Jaklitsch spregovorila še tržaška Slovenka, psihologinja in šolnica Alenka Rebula ter italijanski radijski voditelj Massimo Cirri.

Nekoliko neobičajen, a hkrati zelo aktualen in bistven pogled je v svojem govoru podala Alenka Rebula. Poudarila je, da je Bazovica poleg kraja spomina tudi prostor, kjer se vsako leto znova potrjujeta moč in živost slovenske skupnosti. Bazoviški junaki po njenih besedah niso želeli zgolj preživeti, temveč živeti svobodno, dostojanstveno in polno, njihova dediščina pa zavezuje tudi današnje generacije. Rebula je opozorila, da skupnost ostaja živa predvsem zaradi številnih ljudi, ki vsak dan soustvarjajo njeno kulturno, izobraževalno, družbeno in gospodarsko življenje. Ob tem je bila kritična do medsebojnega obračunavanja in nenehnega poudarjanja pomanjkljivosti. Napake je treba prepoznati, je dejala, vendar je pomembneje znati prepoznati dobro in se povezati pri iskanju rešitev: “Videti napake je važno, a naslednji nujen korak je najti uporabno dobro, ki tudi obstaja, in sproti reševati, kar se rešiti da. Bistveno je najti najboljše, najpogumnejše v sebi in drugih in se povezati.”

Posebej je izpostavila mlade, ki s svojo odprtostjo, ustvarjalnostjo in povezanostjo s širšim evropskim prostorom prinašajo nove ideje. Prav njim je treba po njenem mnenju dati prostor, da soustvarjajo prihodnost skupnosti. Kot eno ključnih vrednot je Rebula izpostavila povezanost. Slovenska skupnost ima po njenih besedah bogato tradicijo skupnega ustvarjanja, iz katere lahko črpa tudi danes. Povezanost je zato pozvala kot temelj za soočanje z novimi izzivi in ohranjanje skupnosti. “Počastimo zaklade naše skupnosti, počastimo naše padle, a tudi drug drugega. Kadar hočemo, znamo biti tudi enotni, močni in veliki,” je sklenila Alenka Rebula.

Radijski voditelj, a tudi pomembna osebnost tržaške in italijanske psihiatrije Massimo Cirri je uvodoma poudaril, da je zanj Bazovica kraj, prežet z zgodovino, tragedijo, upanjem in spominom ter ga je globoko ganil. Skozi osebne izkušnje je spregovoril predvsem o identiteti, ki jo je spoznaval prav na območju Trsta, kjer so se skozi zgodovino zamenjale meje, države in tudi imena ljudi, medtem ko so ljudje ostajali. Izpostavil je, da so mu zgodbe tega prostora pomagale razumeti zapletenost identitet in pomen sobivanja različnih skupnosti. Spomnil je na usodo Dinka Toića, ki je v času fašizma z odlokom izgubil svoj priimek in postal Tocchi, čeprav je sam ostal isti človek. “Ljudje ostanejo, meje pa se premikajo,” je povzel. Pomemben del govora je namenil tudi zgodovinskemu spominu in njegovi manipulaciji. Opozoril je na primer na fotografijo, ki je bila v eni od italijanskih televizijskih oddaj napačno predstavljena kot podoba zločinov Titovih partizanov nad Italijani, v resnici pa je prikazovala usmrtitev slovenskih talcev v Danah leta 1942. Po njegovih besedah takšni primeri kažejo, kako hitro lahko spomin postane predmet manipulacije in političnega izkoriščanja. Cirri je poudaril tudi, da je fašistični režim na tem območju sistematično zatiral Slovence in Hrvate ter uničil vse njihove dejavnosti in organizacije. Posebej je opozoril na nevarnost odstranjevanja besed iz javnega prostora. Po njegovih besedah je tudi danes pomembno ohranjati skupnost in prostore, v katerih lahko ljudje sodelujejo, izmenjujejo mnenja in krepijo demokracijo. “Dan za dnem se učimo, a tukaj, v Evropi in po svetu zelo potrebujemo antifašizem,” je sklenil svoj govor Massimo Cirri.