Za vedno se je poslovil režiser in dramatik Mile Korun, eden izmed prvih reformatorjev slovenskega gledališča

Niti dva dni po odhodu velike slovenske igralske ikone Milene Zupančič se je s tega sveta poslovil tudi režiser in dramatik Mile Korun, ki bi oktobra naštel svojih 98 jeseni. Rodil se je namreč l. 1928 v Ljubljani, umrl prav tam v letošnjem vročem poletju, 17. avgusta. Kot so poudarili razni slovenski mediji, je bil Korun vsestranski gledališki umetnik, ki je slovensko gledališče 20. stoletja zaznamoval kot režiser, scenograf ter profesor kar nekaj generacij študentov na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Njegov snovalni zanos gre od modernizma do fundamentalizma.

Najprej je študiral arhitekturo, kar je bilo v njegovih poznejših režijah zmeraj zaznavno zaradi njegovega izostrenega čuta za prostor. Dušan Moravec in Vasja Predan v knjigi Sto slovenskih dramskih umetnikov sta napisala, da je še kot marljivi študent arhitekture l. 1948 s prijateljem Nikom Matulom pri MKUD Kajuh zasnoval prvo scenografijo (Škvarkin Izpit za življenje). L. 1951 se je vpisal na Akademijo za igralsko umetnost, današnjo AGRFT, in se že takoj spopadel z režijo predstave Prebrisana norica (Lope de Vega). L. 1956 je kot absolvent režije za dramsko umetnost že podpisal svojo prvo režijo v ljubljanski Drami, kjer je bil precej časa asistent režije. Zrežiral je Cankarjevo delo Za narodov blagor. Kot sta zapisala omenjena avtorja, za Koruna Cankar ni postal “nekakšen orfejski navdih, marveč ustvarjalna obsedenost, ki s paradigmatičnimi različicami prepleta njegovo umetnost že skoraj petdeset let in je od znamenite polemične predstave Pohujšanja (ljubljanska Drama 1964) do uprizoritve iste farse (Mestno gledališče ljubljansko 1998) postala ne samo njegova ikona, marveč emblematični fenomen modernega slovenskega teatra. Ob Korunovi nepresegljivi cankariani ni mogoče pozabiti silovitih, po vrsti prelomnih uprizoritev: Behanovega Talca, Albeejeve Virginije Woolf, Shakespearovega Kralja Leara, Hamleta in komedije Milo za drago, Weissovega Marat-Sada, Ajshilove Oresteje, Strniševih Žab in Ljudožercev, Brechtovih Bobnov v noči, Smoletove Antigone in Zlatih čeveljčkov, Zajčevega Voranca, Strička Vanje Čehova,  Hiengovega Izgubljenega sina, Pirandellovega Henrika IV., Ibsenovega Rosmersholma, Krleževe Agonije, Molièrovega Namišljenega bolnika in Tartuffa, fenomenalnega Idiota F. M. Dostojevskega in Koruna ter dolge vrste krstnih uprizoritev še drugih slovenskih avtorjev (Slavko Grum, Miloš Mikeln, Mirko Zupančič, Mira Mihelič, Peter Božič, Janez Žmavc, Tone Partljič, Matjaž Zupančič, Zdenko Kodrič itn.) Korun je med slovenskimi režiserji zagotovo med prvimi gledališkimi avantgardisti, ki so se kongenialno uprli ‘sužnjevanju’ literarnemu gledališču, čeprav sam formalno ni nikdar pripadal avantgardnim formacijam. / … / Temelj Korunove odrske poetike sta teatrotvorni pomenski in likovno–prostorski gestus in metafora, pogostoma razigrana do surrealizma, ki gledališko umetnino posvečujeta do čiste, avtonomne in artistično kristalno sublimirane gledališkosti”.

Njegove predstave so bile zmeraj umetniško zelo angažirane. Režiser Janez Pipan, nekdanji Korunov študent, trdi, da je zanj Korun nedosegljiv vzor. Sploh je bil Korun kot docent za dramsko igro na AGRFT mentor številnim mlajšim generacijam. Vselej je zatrjeval, da mora študent ostati samosvoj in ohraniti svojo izvirnost, istovetnost, kajti nič stalnega, nič dokončnega in nespremenljivega ni v umetnosti.

Kot rečeno, je Koruna v umetniškem snovanju Cankar spremljal celo življenje. Hlapce je režiral kar petkrat, komedijo Za narodov blagor in Pohujšanje v dolini šentflorjanski trikrat (prvič l. 1965 v ljubljanski Drami, ko se je Josip Vidmar o njem izrazil, da je huligan, ki je pohujšal slovensko gledališče, predstavo pa označil kot “pljunek na Cankarja”).

Na svoji štirideset let dolgi poklicni poti je Korun naštel več kot sto režij in z njimi prenovil slovensko gledališče in seveda močno razburkal kritiške vode. Boril se je za reformacijo in modernizacijo slovenskih gledaliških hiš, a ni nikdar sodeloval v predstavah eksperimentalnih gledališč (npr. v Odru 57).

V zgodovini ljubljanske Drame bo za vedno ostala zapisana njegova režija slovenske krstne uprizoritve dela Jez irskega dramatika Conorja McPhersona, katere premiera je bila aprila 2001 v Mali Drami in je ostala na repertoarju skoraj dvajset let ter imela 200 ponovitev in gostovala tudi na Goriškem.

Za svoje režijske stvaritve je Korun prejel okrog 30 priznanj in nagrad, v slovenskem in nekdanjem širšem jugoslovanskem prostoru. Za režijo tragikomedije Talec je l. 1964 prejel nagrado Prešernovega sklada, l. 1981 pa je bil za svoje gledališke režije deležen Prešernove nagrade.

Ko je imel že častitljiva leta se je lotil pisanja dramskih besedil. Njegov dramski prvenec Svetovalec so pred desetimi leti uprizorili v Mestnem gledališču ljubljanskem. Leta 2017 je v SNG Drama Ljubljana krstno zaživela tudi njegova drama Sveti mož v režiji Matjaža Zupančiča.

Leta 2006 je izšla Korunova knjiga Biti z igro, v katero je strnil svoja razmišljanja o gledališču, igri, uprizarjanju, režiserju in igralcu. V Knjižnici Mestnega gledališča ljubljanskega je l. 2015 izšla še druga njegova knjiga Končno poročilo o nekončanem Kralju Learu v ljubljanski Drami.

Korun se ni bal smrti. Pred desetimi leti je v  v oddaji Profil v pogovoru z Marjano Ravnjak izjavil, da “smrt je moja last, smrt ni nekaj, kar s koso straši na obzorju. Ko umrem jaz, umre tudi moja smrt. S to mislijo sem si olajšal prehod iz nekaj v nič”.

Ob njegovem odhodu v onstranstvo sta se med drugimi od njega poslovila njegova nekdanja študenta Gaber Trseglav, ki je Koruna kot profesorja pobliže spoznal l. 1996 in se od njega veliko naučil, ter Barbara Hieng Samobor. Ona ga je označila kot nespornega očeta slovenskega modernega gledališča in ekstravagantnega raziskovalca jezika, prostora, časa in človeka, ki je spreminjal “strugo teatrske reke”.

Ob njegovem slovesu so v ljubljanski Drami zapisali, da se je s Korunom v slovenskem prostoru uveljavilo gledališče interpretacije.

O tem, da je bil Mile Korun oče slovenskega modernega gledališča, so prepričani tudi v SNG Nova Gorica. Na  svojih spletnih straneh so se od njega, ki je bil eden prvih velikih reformatorjev gledališča  – vztrajal je pri avtonomiji gledališča, v njem prepoznaval samostojno umetnost ter s svojo poetiko, pogumom in zahtevnostjo slovenski oder približal sodobnim evropskim gledališkim tokovom stran od konvencij, poslovili s spoštovanjem in hvaležnostjo ter spomnili, da je Korun v novogoriškem gledališču ustvaril vrsto predstav:

Slavko Grum: Dogodek v mestu Gogi (režiser, 2001); William Shakespeare: Kralj Richard Tretji (režiser, 1997); Luigi Pirandello: Henrik IV. (režiser, 1993); Samuel Beckett: O, krasni dnevi (režiser, 1992); Dane Zajc: Voranc (režiser in scenograf, 1989); Gregor Strniša: Ljudožerci (režiser, 1987); Luigi Pirandello: Šest oseb išče avtorja (režiser in scenograf, 1985).

Nedvomno je Mile Korun radikalno posegel v gledališko snovanje in bo prav zaradi tega svojega prizadevanja za drugačno gledališče ostal trajno zapisan v zgodovini slovenske gledališke umetnosti.

Po dolgi življenjski in poklicni poti naj se odpočije v domači zemlji.