Spet so jedko zarezale v gledalčevo zavest večno veljavne družbenokritične misli velikega Ivana Cankarja
V vročih junijskih dneh je števerjanska Dramska družina F. B. Sedej na domačem odru ponudila ponovitev uspešne predstave Pohujšanje v dolini šentflorjanski
Z odra župnijskega doma F. B. Sedej v Števerjanu se je v soboto, 20. junija 2026, med kar številne gledalce, z vso silo, ki ga premore klena beseda našega največjega dramatika in velikega predstavnika moderne Ivana Cankarja (1876-1918), razlilo pohujšanje. Domača Dramska družina SKPD F. B. Sedej je namreč spet ponudila v pogled svojo zadnjo odrsko uspešnico Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki jo je Cankar napisal l. 1907, a zveni še zdaj izjemno aktualno, saj se žal današnja družba z moralnega vidika ne razlikuje od tedanje … Števerjanska predstava je sprva pod smelo, odločno taktirko temperamentne igralke Patrizie Jurinčič Finžgar, tudi avtorice priredbe dela, vzklila kot radijska igra med tesnobnim obdobjem koronavirusa, ki je vse priklenil med domače stene, potem pa se v vsej izvajalski moči s sodobnim režijskim pristopom, obogatenim z različnimi, zelo učinkovitimi uprizoritvenimi domislicami premierno razbohotila v živo na števerjanskih odrskih deskah 8. novembra 2025 in takoj zabeležila velik uspeh, ki je spremljal vse nadaljnje ponovitve. S to predstavo so števerjanski igralci sodelovali na Linhartovem srečanju odraslih gledaliških skupin severne Primorske in bili deležni priznanja za celotno predstavo ter si tako pridobili možnost ogleda državnega selektorja Dejana Spasića za prestop na državno 64. Linhartovo srečanje gledaliških skupin iz Slovenije in zamejstva 2026. Poleg tega je selektorica Ana Rutar prisodila priznanje za glavno moško vlogo Nikolaju Pintarju za vlogo Zlodeja v omenjeni predstavi. V utemeljitvi je med drugim zapisala, da je igralec “enega interpretativno najzahtevnejših likov slovenske dramatike oblikoval z izrazito odrsko prezenco, telesno govorico in večplastno interpretacijo, ki gledalca spremlja še dolgo po predstavi”. Res je bil enkraten v vlogi vraga, ki se “čednostnim” Šentflorjancem, polnim dobro prikrivanih grehov, predstavlja kot Konkordat s Francoskega. Da se za tem “francoskim učenjakom”, ki je v dolino šentflorjansko prišel iskat nedolžno dušo, a je seveda ni našel, skriva sam peklenšček, je razpoznavno iz njegove šepajoče hoje (kopito je režiserka nadomestila z bleščečim rdečim ženskim čevljem z visoko peto in mu nogo ovila v črno mrežasto nogavico, kar da njegovemu videzu še bolj nenavaden videz), iz njegovega kihanja, ko se omenja Bog, in smradu po žveplu, ki ga pušča za seboj. Krasno je Nikolaj Pintar, dolgoletni član Dramske družine, obdelal ta tudi za poklicne igralce intriganten, večplasten lik.
Kakorkoli bo odločil državni selektor Spasić, ki je sedel med sobotnim občinstvom, je predstava že zmagovita za vse tiste, ki z zanimanjem spremljamo vselej novih uprizoritvenih rešitev iščoče števerjanske ljubiteljske gledališke snovalce. Tudi na tej ponovitvi, ki je nekako zaokrožila letošnjo zadoščenj polno iztekajočo se sezono, so prišli do izraza učinkovita skupinska igra, v kateri so bili jasno in natančno, tudi s humorno ironičnimi odtenki, izdelani posamezni liki, uigranost vseh nastopajočih, premišljeno izbrani in izvajani koreografski gibi, kretnje, mimika, pa tudi sama scenografska podoba s temnimi dežniki (kot sta si jih zamislili Jasmin Kovic in Patrizia Jurinčič Finžgar), ki so izvirno in domiselno na vrtljivih stojalih preoblikovali scensko sliko pri posameznih prizorih. Vse je izzvenelo na nekem že ljubiteljske gledališke meje presegajočem uprizoritvenem nivoju.
Igralci so se res izjemno potrudili, da bi čim boljše uresničili režiserkine želje in zamisli. Poleg omenjenega Nikolaja Pintarja so Cankarjeve le navidez “bogaboječe” in “vrlin polne” šentflorjanske prebivalce prodorno poosebili Tadej Lukman prekaljenega Petra, umetnika in roparja Krištofa Kobarja, ki mu ni težko iztržiti kar največ od v duši gnilih Šentflorjancev; Nika Devetak zapeljivo Petrovo ljubico in lepotičico Jacinto, ki je v pevskem in plesnem prizoru dokazala, da ji tudi petje in ples nista španska vas; Jakob Leopoli omahljivega, v krepostno neokrnjenost doline šentflorjanske prepričanega župana; Ilaria Bergnach ukazovalno županovo ženo, ki se lahkomiselno, koketno speča s samim vragom; Matej Pintar dacarja, ki se mu od strasti cedijo sline po lepi Jacinti; Marinka Černic ekspeditorico, Sara Miklus štacunarko, ki bi kot ostali radi čim bolj podrobno izvedeli, kaj počneta mlada zaljubljenca Peter in Jacinta; Simon Komjanc ostarelega učitelja, po videzu najbolj nedolžnega izmed vseh; Martin Komjanc cerkovnika, ki ima kot ostali kosmato vest. Igralce je kot vselej s pikolovsko natančnostjo v brezčasne kostume črnih odtenkov (v prizoru divjega plesa na posneto glasbo Vasje Križmančiča je Jacinta oblečena kot prava rock zvezda) oblekla Snežica Černic. Vsebino v posebno vzdušje odeva tudi glasba, ki jo je na harmoniko odigral Manuel Figheli.
Za uspeh predstave števerjanske Dramske družine so izredno dragoceni tudi zakulisni garači Jan Leopoli (svetovalec za govor, luč), Evgen Komjanc, Matej Pintar (odrska mojstra), Aljoša Dorni (ton), Janez Terpin (tehnični vodja), Jasmin Kovic (umetniški vodja), Matej Pintar (vodja Dramske družine F. B. Sedej).
Ob še enem z gledališkimi užitki prepojenem večeru števerjanski Dramski družini želimo, da bi še nadalje s tako zavzetostjo in nenehnim spopadanjem z novimi uprizoritvenimi izzivi nadaljevala svojo iskateljsko pot in doživela še veliko kakovostnih dosežkov.
