Škofa Jurij Bizjak in Henrik Trevisi na miljskem Trgu miru: “Prosite za mir v Jeruzalemu”

Prejšnji torek je bilo v miljskem Občinskem gledališču Giuseppe Verdi dragoceno srečanje med tržaškim škofom Henrikom Trevisijem in zaslužnim koprskim škofom Jurijem Bizjakom z naslovom “Besede in glasba miru”, sanje o miru v Sveti deželi. Občuten dvogovor je uvedel don Alessandro Cucuzza, duhovni asistent tržaške Škofijske konzulte laiških združenj, v imenu prirediteljev, omenjene škofijske konzulte, miljske fare sv. Janeza in Pavla ter občine, vodila pa ga je podpredsednica konzulte Erika Jazbar. Srečanje je spadalo v niz pobud Trg miru v okviru tradicionalnega praznika miljskih zavetnikov. Ob sklepu sta pozdravila še krajevni župnik don Andrea Destradi in podžupan Nicola Delconte.

Srečanje se je začelo s skupno molitvijo v italijanščini in slovenščini: “Prosite za mir v Jeruzalemu: tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru; mir naj bo med tvojimi zidovi, varnost v tvojih palačah.” Ugledna sogovornika sta razmišljala z nekoliko različnima prijemoma, v luči svete besede in s pogledom na aktualnost. Na premišljena vprašanja slovenske časnikarke RAI sta mlajši, “operativni” tržaški (letnik 1963) in že upokojeni koprski škof (1947), ki mu jih je postavljala tudi v slovenščini, odgovarjala iskreno in zavzeto. Msgr. Bizjak je z vrha svojega bibličnega znanja in 25-letnega obiskovanja Svete dežele, poznavanja krajev in ljudi postregel z izbranimi citati stare in nove zaveze, ki so se nanašali na naseljitelje te zemlje, od Izmaela, Ezauja, Rebeke, Jakoba do izvoljenega ljudstva, ki je sol zemlje, Jezusa in Palestincev, ki so močni kot sol … 

Msgr. Trevisi je na vprašanje o krščanskem pojmovanju miru izhajal iz Kajna in Abela ter menil, da mora vsaka generacija biti zmožna se sporazumeti in si odpustiti. Za škofa Bizjaka obstajata dve obliki miru, notranji in zunanji, ki sta povezana, z obema so povezane vojne. Po Marku, pa je za mir potrebna modrost. Govor je bil o molitvi, o tihi in skupni molitvi za mir, tudi o molitvah za vojno v preteklosti, npr. med prvo svetovno vojno, ko so škofi molili vsak za svoj narod, papež pa za mir med vsemi vojskujočimi krčanskimi narodi. Govor je bil o upanju in Sveti deželi. Škof Jurij je omenil tri sposobnosti: razum, voljo in vest, katerim so lastni resnica oz. upanje in ljubezen. S tem naj bil bilo povezano iskanje pravice: po Izaiji naj bi bil posledica pravice mir, se pravi stalna varnost. A pravica ni dosegljiva, ker jo vsakdo pojmuje po svoje, zato naj bi bil mir samo sad potrpežljivosti, tišine in miru, ni druge poti.

Je spravljeni Jeruzalem utopija ali konkretno upanje? Škof Henrik je navedel srečanje dveh žensk, izraelske in palestinske, ki ju druži ista bolečina, žalovanje. Vojne se delajo vedno v imenu pravice, a ta ne more obstajati v vsej polnosti, zato je mir lahko le proces. Novi Jeruzalem je veličastni projekt, za katerega se moramo boriti z orožjem ljubezni. Za škofa Jurija pa je mir konkretna utopija, navedel je Knjigo pregovorov in preroka Izaija. Jeruzalem je lahko zdravilišče. Sveta zemlja je sveta, za kar je in za kar lahko postane. Bolečina je najboljša učiteljica.

Kaj pomeni moliti za Jeruzalem? Za sveto mesto treh religij je treba kaj ukreniti, je menil škof Henrik. Treba je pomiriti strasti in nerazumevanje med narodi, ki jih pospešujejo tudi mediji; treba se je vrniti k baziliki Božjega groba, k skrivnosti Jezusa, tako je menil škof Jurij. Kako vzgajati kulturo miru v razdvojenem in ranjenem mestu, tudi glede na izkušnjo naših krajev? Škof Jurij je odgovoril z razmislekom o nuji sočutja in tolažbe ter navedel Joba, Davidov psalm, drugo Pavlovo pismo Korinčanom. Škof Henrik je omenil Gazo, Libanon in Ukrajino, rekoč, da moramo biti blizu žrtvam: niso dovolj protesti, ideologije, moramo se znati približati, ker drugi ni sovražnik.

Krasen intermezzo pogovoru so nudili pevci in glasbeniki zbora tržaških skavtov, Zveze cerkvenih pevskih zborov (pod vodstvom Janka Bana) in zbora F.A.R.I.T., sestavljenega iz mladih družin, ki je presenetil po svežini in lepoti izvajanja zaključne skavtske pesmi Giardini di Pace (Vrtovi miru). Ukrajinski grško-katoliški duhovnik Mihailo Dymyd je na koncu predstavil dokumentarno razstavo “… Ma sono vivo, Voci dall’Ucraina” (Saj sem živ, Glasovi iz Ukrajine), ki je bila ob koncu tedna v miljskem muzeju Carà. V soboto je potekalo odprtje s škofom Henrikom Trevisijem in občinskim svetnikom Francom Biloslavom, ki je pozdravil v imenu občine kot pokroviteljice razstave. Župnik don Andrea je spomnil na veliko angažiranje krajevne skupnosti, ki je ob izbruhu vojne zbrala in poslala štiri tone živeža, oblačil in pomoči v prizadete kraje Ukrajine. Ukrajinska pribežnica Olga s sinčkom Vadimom je izpričala, kako jo je s še številnimi drugimi sprejela miljska župnija. Na pobudo društev Amici di Emmaus in Frontiere di Pace so na panojih prikazana pričevanja in slike humanitarnih aktivistov, prostovoljcev, zdravnikov, preživelih in žrtev vojne. Izbor besedil in zgodb je uredila Elena Mazzola v knjigi Custodire l’umano, Voci dall’Ucraina (Obvarovati človeka, Glasovi iz Ukrajine), izdani pri založbi Itaca Edizioni (2025). Pater Mihailo in žena Ivanka sta obnovila bolečo zgodbo sina Artemija, ki je prišel branit domovino iz Brazilije in padel ob začetku vojne. Mama je zapela ganljivo žalostinko sinu v spomin. Konec tedna bo razstava še na sedežu škofije na Trgu Cavana.

Miljski “Trg miru” je v soboto popoldne v stolnici sklenila skupna molitev za mir skupnosti sv. Egidija.

Fotografije

1. fotografija. Tržaški zbor F.A.R.I.T., sestavljen iz mladih družin, ki je zapel tudi skavtske pesmi o miru.

2. fotografija. Tržaški škof msgr. Henrik Trevisi.    

3. fotografija. Zaslužni škof msgr. Jurij Bizjak. Vodil je koprsko škofijo od leta 2012 do 2024, ko ga je nasledil msgr. Peter Štumpf. Pred tem sta bila škofa v Kopru Metod Pirih (1987–2012) in Janez Jenko, prvi škof novoustanovljene škofije (1977–1987) in pred tem apostolski upravitelj Apostolske administracije za Slovensko primorje (1964–1977).

4. fotografija. Moderatorka srečanja časnikarka RAI Erika Jazbar in don Alessandro Cucuzza, podpredsednica oz. duhovni asistent tržaške Škofijske konzulte laiških združenj, ki sta bila med pobudniki večera.

5. fotografija. Utrinek iz otvoritve razstave “… Ma sono vivo” (Saj sem živ) v Miljskem muzeju Carà. Od leve škof Henrik Trevisi, ukrajinski duhovnik Mihailo Dymyd in njegova žena Ivanka (sede), don Alessandro Cucuzza in miljski župnik Andrea Destradi. / Foto Davorin Devetak