V slovo Ani Ukmar
Tržaški slovenski farani dobro vemo, da po naših cerkvah poleg duhovnikov čutimo tudi pomanjkanje vernikov, od katerih je večkrat odvisen obstoj župnije same. Toda zaupanje v Božjo previdnost na katinarski fari ni bila nikoli odveč. Vsaka zamenjava župnika ali namestnika nam je skoraj vedno priskrbela novega župljana.
Tako se je župniji sv. Trojice na Katinari pred par desetletji na naše veliko veselje, da bi ne rekli celo srečo, približala mlada nasmejana Ana Ukmar. Bila je dobra znanka nekaterih naših župljank. Njeno veliko veselje do petja jo je kar hitro vključilo v cerkveni zbor, ki je bil prav takrat nekoliko podhranjen. Njeno izražanje nas je večkrat presenetilo, zato je bilo treba priložnost izkoristiti in jo povabiti k branju nedeljskih beril, kar je z veseljem sprejela.
Ana je bila namreč doma s Proseka, kjer je obiskovala osnovno in srednjo šolo, učitelijšče pa v mestu. Ker si je dom ustvarila v južnem delu Rocola, danes popolnoma priključenem mestu, je začutila klic katinarskega zvona in se približala Sveti Trojici.
Njen nasmeh, globoka vera in pa “pozitivna energija”, kot jo je sama večkrat imenovala, nas je nenehno spodbujala k novim načrtom in delu bodisi v župniji bodisi izven nje. Ob vsakem prazniku ali dogodku v cerkvi je bila med prvimi, saj si je znala zavihati rokave, svetovati in zamišljeno tudi uspešno izpeljati. Tako so se ob njenem prihodu obnovili izleti in obiski cerkva od Goriških brd pa vse do Notranjske, ki jo krasijo poslikave Toneta Kralja, ki je katinarsko cerkev poslikal že leta 1932. Ana ni manjkala na nobeni izmed razstav v karnijskem Illegiu, le zadnji dve je zaradi zdravja izpustila.
Ko nam je pred časom z veliko umirjenostjo, kot je bilo v njeni navadi, razkrila svojo bolezen, smo upali, da bo le šlo. O potekih vseh posegov nam je govorila stvarno in odkrito. Obenem, ko ji je bilo bolje, pa je le občasno prihajala k maši, nepogrešljivo prebrala berila, psalme in prošnje, v župnišču po maši pa še gostila vernike.
Pogrešali je ne bomo le pri Sveti Trojici, temveč tudi v lonjerskem društvu in zboru Tončke Čok, kamor je z velikim veseljem pristopila ter pomagala.
Vsi s Katinare in iz Lonjerja smo ji hvaležni, da se nam je pridružila in ves ta čas z nami neutrudno prispevala k rasti naše fare, utrditvi občestva in skupnosti. Počivaj v blaženem miru, draga Ana, in Gospod naj ti bo pravičen plačnik za vse, kar si dobrega storila na svoji življenjski poti.
