Časnikarstvo od železne zavese do prostora upanja in srečevanj
Na festivalu časnikarstva v Ronkah sta bili gostji tudi Katja Ferletič in Anastazija Pertot
“V slovenščini imamo za besedi ‘confine’ in ‘frontiera’ samo eno besedo: meja. Za Slovence živita ta dva koncepta v eni sami besedi, kar kaže na različno dojemanje meje med dvema kulturama,” je na časnikarskem festivalu v Ronkah povedala novinarka našega časopisa Katja Ferletič.
Na srečanju v četrtek, 11. junija, zvečer je namreč bil govor o dvojnem pogledu na naš prostor skozi oči časnikarjev. Poleg časnikarja Ivana Bianchija sta na priznani festival bili povabljeni tako glavna urednica Katja Ferletič kot tudi novinarka Anastazija Pertot, saj kot Slovenki v Italiji in soustvarjalki glasila Slovencev v Italiji doživljata mejo s samosvojim pogledom. “Meja je namreč vedno bila nekaj otipljivega, dolgo let je imela železni priokus. S schengenskim območjem in sedaj z EPK pa se je ta trdna ločitev omilila,” je povedala Katja Ferletič.
Uvod v večer je sicer pripadel Salvatoreju Ferrari, predsedniku deželne veje združenja katoliških časnikarjev UCSI, v katero so včlanjeni vsi sodelujoči na četrtkovem pogovoru z naslovom “Giornalismo di confine, giornalismo di frontiera”, ki ga je vodila Luisa Pozzar. Prav ob spominu na komaj zaključeno Evropsko prestolnico kulture (EPK) GO! 2025 je predsednik deželnega UCSI in časnikar pri Il Gorizianu poudaril potrebo po iskanju “novega jezika” za gradnjo pristnejših odnosov v bolj povezanem prostoru. Goriška naj ne bo zgolj obmejno območje, temveč naj postane priložnost srečevanja in sprejemanja: “Kot časnikarjem upanja je naša dolžnost prepoznati bogastvo, ki nas obdaja, in na tem graditi jutrišnji dan.”
Za večinoma italijansko občinstvo je bila nedvomno zanimiva tudi razprava o dvojezičnosti Slovencev v Italiji: “Slovenščina je naš jezik srca, italijanščina pa jezik zunanjega sveta. To sta dvoje očal, ki nam pomagata dojemati svet iz dveh perspektiv. Tudi s tem lahko zgodovinske travme spremenimo v rodovitna tla in prostor ustvarjalnosti,” je moderatorki Luisi Pozzar in poslušalcem obrazložila Katja Ferletič.
Ob tem se je zaustavila tudi Anastazija Pertot, ki je podčrtala predvsem to, naj predvsem mlade generacije preteklost ne omejuje, temveč naj bo priložnost za gradnjo boljšega jutri. Za to pa je potrebna naklonjenost k odprtosti in sprejemanju drugačnega, kar ima kot Tržačanka, pravi, že v krvi. “V mestu stalnega srečevanja različnosti se lažje privadiš na stik z več pogledi. Z različnimi jeziki, kulturami in zgodovinami se srečuješ vsakodnevno ter jih na svoj način ponotranjiš. Na svet zato gledaš z večjo odprtostjo, tak način doživljanja ti preprosto zleze pod kožo: razviješ določeno občutljivost, ki jo je občutiti tudi v izvajanju našega poklica,” je dejala Anastazija Pertot.
Pogovor je nanesel tudi na simbole upanja, ki so povabljene časnikarje v zadnjih letih posebno navdahnili. Katja Ferletič je izpostavila zgodovinski stisk rok predsednikov Boruta Pahorja in Sergia Mattarelle pred bazoviško fojbo in spomenikom bazoviškim junakom. “Priznanje bolečine drugega je temelj, na katerem lahko gradimo,” je poudarila. Odgovorni urednik spletnega časopisa Il Goriziano Ivan Bianchi se je spomnil 8. februarja na goriškem Travniku, ko so ob odprtju EPK doneli zvonovi v obeh Goricah v znak brezmejne povezanosti.
Moderatorka Luisa Pozzar je govornike povabila k razmisleku o časnikarstvu kot poklicu, od katerega se pričakujeta določena hladnost in distanca, potrebni za čim bolj objektivno poročanje. Med okroglo mizo pa so ugotavljali, da novinarstvo ostaja poklic, v katerem je človeška občutljivost ključni element kakovostnega dela: “Samo z resnično sočutnostjo lahko res razumemo sogovornika ali kogarkoli, o katerem pišemo zgodbo,” je sklenila Anastazija Pertot.
“Dober novinar zna postaviti dobra vprašanja,” je za zaključek povedala Luisa Pozzar. Katja Ferletič se je ob koncu spraševala, ali “znamo kot novinarji podajati informacije, ne da bi postali samoreferencialni. Znamo iskati male zgodbe in biti empatični do svojega sogovornika?” Ivan Bianchi pa je odprto vprašanje naslovil predvsem na bralce: “V dobi polarizacije si moramo novinarji ponovno vzeti svoj prostor. Ste nam bralci pripravljeni dati ta prostor in spoštovanje ter se zavedati, da za člankom navsezadnje še vedno stoji človek?”
