V Godoviču o Vinku Kobalu, duhovniku in učitelju mladih, ob 25. obletnici njegove smrti
V petek, 29., in v soboto, 30. maja, sta gibanje Pot in župnija Podbrdo obhajali v Godoviču in v Stržišču 25. obletnico smrti duhovnika Vinka Kobala (1928–2001). Zjutraj so pripravili spominski pohod do vasi Rut in do cerkve sv. Lampreta, popoldne pa sveto mašo, pri kateri je somaševal apostolski nuncij za Slovenijo Luigi Bianco, ter okroglo mizo spominov na Vinka, ki sta jo vodila Jože Kurinčič in Janez Podobnik z gosti. Vinka Kobala so poznali številni duhovniki, laiki, mnogi Slovenci z obeh strani meje, pa tudi številni Italijani, zlasti člani združenja Comunione e Liberazione. Vinko je bil prijatelj in sodelavec italijanskega duhovnika in kulturnika Luigija Giussanija ter beneškega kardinala Angela Scole. Z njima se je srečeval in iskal svojo pot.
V Stržišču, vasici nad Baško grapo, kjer so vsako leto potekala duhovna srečanja, je odprtih rok sprejemal vse – mlade in stare, ne le Slovence, tudi Italijane, Američane, Hrvate in druge. Vsi so bili vedno dobrodošli, čeprav je imel zaradi njihove navzočnosti na tednih duhovnosti v času socialistične Jugoslavije včasih težave z oblastjo. V času fašizma je obiskoval malo semenišče v Gorici, šolanje pa je končal v Vidmu. Zaradi vojne je bogoslovje dokončal po vojni v Ljubljani in bil dvakrat zaprt. Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika in nastopil je službo v Ročinju, nato v Desklah in Godoviču.
Ob dušnopastirskem delu v župniji se je ves čas posvečal vzgoji mladih v gibanju Pot, ki ga je sam ustanovil. Vsako leto je organiziral srečanja in tabore v Logu pod Mangartom, v Trebuši, Logarski dolini, Ljubljani in zadnja leta v Stržišču, kjer je s pomočjo prostovoljcev zgradil poletni duhovni center. Z mladimi je hodil v hribe ter na izlete. Na okrogli mizi je veliko ljudi pričevalo o njem. Tudi duhovnika Primož Erjavec in Tomaž Kodrič sta povedala, da sta Vinka spoznala že kot otroka in mladeniča, saj je bil njun župnik. Vinko je bil med mladimi zelo priljubljen, ker se je zanimal za vsakega posameznika in se je znal vživeti v človeka. Znal pa je tudi vsakega pritegniti s svojo besedo.
Marija Drešček je kot gimnazijka hodila na taborjenja k Vinku. Prevzelo jo je, kako je znal študentom približati zahtevne teološke vsebine v razumljivem jeziku in kako je znal vzgajati za življenje v skupnosti. Prav tu je izkusila, da so možni odnosi brez koristoljubja in preračunljivosti. V svoji oporoki je Kobal zapisal: “Moje največje bogastvo je bilo življenje, ki sem ga prejel kot dar in radostno živel. Kar je bilo dobrega v njem, bo ostalo vsem, ki sem jih imel rad; kar je bilo grešnega, je sprejel Kristus nase in uničil s svojim trpljenjem ter izbrisal s krvjo.”
