80 let skavtskih obljub v Gorici
Dragocena razstava o razvoju goriških italijanskih in slovenskih skavtskih družin
V ponedeljek, 11. maja, so v galeriji Tullio Crali v Gorici odprli razstavo s slikami in videoposnetki ob praznovanju osemdesete obletnice prvih skavtskih obljub v mestu. Organiziralo jo je društvo CDPS Memoria Viva, ki so ga leta 2023 ustanovili starejši in nekdanji skavti različnih goriških skavtskih družin z namenom dokumentiranja in obveščanja o delovanju italijanskih in slovenskih skavtov v Gorici. Razstava je nekako zaključila sklop dejavnosti ob praznovanju obletnice, ki se je začel 8. maja s koncertom za mlade skavtske rock skupine Baden’s Power in nadaljeval dan kasneje pri Srcu Jezusovem s slovesnostjo, namenjeno vsem aktivnim in nekdanjim goriškim skavtom in skavtinjam (dviganje zastave, velika igra, skupna zahvalna sveta maša).
Ob odprtju razstave je občinska odbornica Chiara Gatta poudarila prispevek skavtske organizacije mladini v teh težkih časih, ki je predvsem v tem, da zna nuditi pristne vrednote skupnega življenja.
V pogovoru za naše bralce nam je Mauro Leban, dolgoletni načelnik slovenskih goriških skavtov in sedanji načelnik Klana aktivnih odraslih skavtov, povedal, da so že ob petinsedemdeseti obletnici skupaj organizirali dogodek na Travniku. Italijani so se zavedeli, da je bilo veliko arhivov po župniščih izgubljenih. Ob tem spoznanju se je rodila zamisel, da bi ustanovili center Memoria Viva in vse dokumentirali. Italijanska skavtska organizacija v Gorici je uradno nastala v povojnem obdobju, leta 1946, ko je skoraj hkrati zaživelo kar pet vodov. Bilo je že nekaj poskusov v dvajsetih letih, a zaradi nasprotovanja fašističnega režima je vse zamrlo. Katoliško skavtstvo je naredilo prve korake v okviru združenj, ki so že delovala okoli patra Bergamaschija pri Stelli Mattutini in don Gimona pri sv. Ignaciju. V istem obdobju je svojo dejavnost začelo tudi laično skavtstvo. Slovenski skavti so nastali nekaj let pozneje, leta 1951 STS (Slovenski tržaški skavti) in leta 1964 SGS (Slovenski goriški skavti) in se potem leta 1976 združili v Slovensko zamejsko skavtsko organizacijo (SZSO). Začetki slovenskega skavtizma na Goriškem segajo pravzaprav v leto 1963, ko je v Gorici nastal prvi vod slovenskih goriških skavtinj. Tereza Srebrnič nam je povedala, da je prva skupina skavtinj nastala v Števerjanu. Iz otroške revije Pastirček so izvedele, da je tudi v Trstu skupina skavtinj, zato so pisali uredništvu, ki jim je pomagalo priti v stik. Za števerjanska dekleta je to bilo vse nekaj novega in so se z veseljem začele družiti na sestankih. Leta 1963 so se srečale s skavtinjami v Dolini pri Trstu, a je kasneje poskus propadel. Ponovno so se pojavile nekaj let pozneje in imele poletne tabore, kar je bilo novost za vso vaško mladino. Slovenski goriški skavti so nastali 7. junija 1964 na pobudo dr. Kazimirja Humarja in prof. Martina Krannerja. Šestdeseta leta so bila zelo pomembna: leta 1965 je bil organiziran prvi poletni tabor v Tinjem logu. V Gorici so tudi pridobili začasni sedež, začeli so izdajati svoje glasilo Planika. Navezali so pomembne stike z ASCI in nastalo je prvo krdelo volčičev. Gibanje se je zelo razvilo v 70. letih, ko se je okrepilo sodelovanje s tržaškimi skavti. V prvih letih so imeli skavti in skavtinje ločene tabore, a leta 1977 je prišlo do združitve fantovske in dekliške organizacije. Skavtski vodi so postajali vse številčnejši; skoraj v vsaki vasi je v kratkem času nastal nov vod. Leta 1979 je vstopil v organizacijo Marijan Markežič in kot duhovni asistent pomagal voditeljem pri vodenju. Danes šteje goriški del SZSO približno 120 članov in 10 voditeljev, ki delujejo v Gorici in Doberdobu.
