Msgr. Giampaolo Dianin iz Chioggie imenovan za goriškega nadškofa

V goriški nadškofiji bo umeščen 12. julija 2026, na praznik svetih Mohorja in Fortunata

“Zveliko radostjo sporočam, da je sveti oče, papež Leon XIV., danes imenoval novega nadškofa metropolita goriške nadškofije: njegovo ekscelenco msgr. Giampaola Dianina, dosedanjega škofa škofije Chioggia.”

S temi besedami je apostolski administrator v Gorici, msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli, v četrtek, 14. maja 2026, na tiskovni konferenci na sedežu ordinariata svečano oznanil, da je papež Leon za novega goriškega nadškofa imenoval msgr. Giampaola Dianina, dosedanjega škofa v Chioggii.

MSGR. REDAELLI O MSGR. DIANINU

Msgr. Giampaolo je “škof z visoko izobrazbo in bogatimi pastoralnimi izkušnjami, zlasti na področju družine, laikov in poklicev,” je dejal msgr. Redaelli. “Msgr. Giampaola poznam že od njegovega vstopa v Škofovsko konferenco Triveneta in od nekdaj občudujem njegovo sposobnost, da sedanjo stvarnost prebira z vero in modrostjo, njegov pogum pri predlaganju novih poti, njegovo pozornost do ljudi in njegovo odprtost za odnose. Svetemu očetu se resnično zahvaljujem: za nas je to odlična izbira! (Pravim ‚za nas‘, ker se kot upokojeni nadškof počutim in se bom vedno počutil povezanega z Gorico).” Dodal je, da “msgr. Giampaolo že nekaj let sodeluje z Dikasterijem za duhovščino kot vizitator italijanskih semenišč, česar sem prav tako vesel”, je še povedal nadškof Carlo, ki je bil januarja letos imenovan za tajnika Dikasterija za kler, enega ključnih uradov rimske kurije, ki skrbi za duhovnike, diakone, semenišča in pastoralno delovanje župnij po vsem svetu.

Msgr. Giampaolo Dianin bo umeščen v nadškofiji 12. julija, na praznik svetih Mohorja in Fortunata, zavetnikov goriške nadškofije in dežele FJK. Do takrat bo msgr. Redaelli nadaljeval svoje delo kot apostolski administrator, od goriške Cerkve pa se bo uradno poslovil v nedeljo, 28. junija, v mestni stolni cerkvi.

“Msgr. Giampaolu želim vse dobro in skupaj z vami zanj prosim varstva naših zavetnikov, svetih Mohorja in Fortunata: naj mu pomagata s svojo priprošnjo na njegovi pastirski poti.”

MSGR. DIANIN, OD PADOVE PREKO CHIOGGIE DO GORICE

Msgr. Giampaolo Dianin se je rodil v kraju Teolo v pokrajini Padova dne 29. oktobra 1962. Obiskoval je malo semenišče in leta 1981 vstopil v bogoslovno semenišče v Padovi. V semeniških letih je opravljal svojo službo v župnijah Caltana in Mestrino. Duhovniško posvečenje je prejel 7. junija 1987 v baziliki sv. Justine iz rok škofa Filippa Franceschija. Med letoma 1987 in 1991 je študiral na Gregorjanski univerzi v Rimu, kjer je doktoriral iz moralne teologije. Po vrnitvi v domačo škofijo leta 1991 je začel poučevati zakonsko moralo na Teološki fakulteti severne Italije, ki se je kasneje preoblikovala v Teološko fakulteto za Triveneto. Deloval je tudi kot kaplan v župnijah Lozzo Atestino in Mestrino. Leta 1992 je postal škofov delegat za družinsko pastoralo. Do leta 2001 je bil koordinator komisije za družino trivenetske cerkvene pokrajine. Leta 2000 je bil imenovan za asistenta Katoliške akcije v Padovi, to nalogo je opravljal do leta 2008. Poleg poučevanja družinske in družbene morale je med letoma 1995 in 2002 predaval tudi temeljno moralo na Višjem inštitutu verskih znanosti v Padovi, od leta 2003 pa je poučeval družinsko pastoralo na magistrskem študiju pastoralne teologije. Od leta 2009 do 2021 je bil rektor bogoslovnega semenišča v Padovi. Zaradi svojih različnih škofijskih dolžnosti je bil član urada za usklajevanje pastorale padovanske škofije, član škofijskega pastoralnega sveta in duhovniškega sveta. Leta 2017 je postal častni kanonik padovanske stolnice, leta 2019 še član kolegija svetovalcev. Bil je tudi član tajništva padovanske škofijske sinode, in sicer do 3. novembra 2021, ko je bil imenovan za škofa v Chioggi. Po škofovskem posvečenju v padovanski stolnici je 16. januarja 2022 uradno vstopil v škofijo Chioggia 30. januarja 2022. Vodi komisijo za duhovščino in komisijo za semenišča pri Škofovski konferenci Triveneta, pri Dikasteriju za duhovščino na ravni celotne Italije pa opravlja nalogo vizitatorja semenišč. Dne 14. maja 2026 je, kot rečeno, bil imenovan za nadškofa v Gorici.

SLOVENSKI ŠKOFJE ČESTITALI NADŠKOFU DIANINU

Predsednik Slovenske škofovske konference msgr. dr. Andrej Saje je v imenu slovenskih škofov izrekel “najiskrenejše in bratske čestitke” msgr. Giampaolu Dianinu ob imenovanju za goriškega nadškofa metropolita. V čestitki mu je zagotovil molitveno bližino Cerkve na Slovenskem ter mu zaželel Božjega vodstva, zdravja in milosti za rodovitno pastoralno služenje. Ob tem je poudaril poseben pomen Goriške nadškofije za slovenske škofe, “saj se razprostira vzdolž tiste mejne črte, kjer naši Cerkvi že stoletja živita druga ob drugi in kjer se slovenski in italijanski narod vsakodnevno srečujeta v zgodovini, veri in kulturi”. Kot pomemben izraz tega sožitja je navedel srečanje Slovenske škofovske konference in Italijanske škofovske konference, ki je lani potekalo prav v Gorici ob dogodku GO! 2025 – Nova Gorica in Gorica, Evropska prestolnica kulture 2025. “To je bilo dogajanje, ki je jasno pokazalo, kako rodovitna in potrebna je skupna pot naših krajevnih Cerkva v službi sprave in občestva med našima narodoma.”

Predsednik SŠK msgr. Saje je službo novega goriškega nadškofa izročil priprošnji svetih zavetnikov obeh Cerkva ter svetih oglejskih mučencev Mohorja in Fortunata. Ob koncu je navedel besede psalmista: “Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje prebivajo skupaj!” (Ps 133,1)

“Med vas prihajam, da bi poslušal, spoznaval in se vključil v zgodovino, ki izvira iz davnine”

Prvo sporočilo msgr. Dianina goriški Cerkvi

Na dan, ko je bilo objavljeno ime msgr. Giampaola Dianina “za nadškofa metropolita Božje Cerkve, ki je v Gorici,” je apostolski administrator msgr. Redaelli predstavnikom goriških duhovnikov, redovnikov, redovnic, laikov in medijev tudi prebral “nekaj misli in občutij”, ki jih je novoimenovani nadškof želel deliti z goriškimi verniki ob tej priložnosti. 

“Draga goriška Cerkev,

(…) Prošnja papeža Leona je prišla kot spomladanska nevihta – nepričakovano, saj sem v Chioggii šele štiri leta in pol, ter nenadno, saj se v takšnih primerih vse zgodi tako hitro, da človek nima časa za umirjeno presojanje.

Z vami delim nekaj stavkov, ki sem jih napisal svetemu očetu, ko sem se odzval njegovemu klicu: “Ne skrivam teže tega prehoda; v Chioggii sem odprl toliko gradbišč in šele zdaj se kažejo nekateri obetavni poganjki. V srcu imam občutek, da ‘izdajam’ to malo čredo krhke in obrobne škofije, ki mi zaupa in verjame v pot, ki smo jo začeli. Vendar sem v svoji duhovniški službi vedno rekel ‘da’, kot sem obljubil na dan posvečenja, in zavedam se, da je On Pastir, mi pa smo le majhni sodelavci – koristni, a ne nepogrešljivi.”

Nedeljski evangelij po telefonskem klicu iz Rima mi je vlival moči: “Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! … Odhajam, da vam pripravim prostor” (Jn 14,1–9). Te besede sem začutil, kot bi bile namenjene meni: bile so kot božanje za mojo vznemirjenost in obljuba, da mi bo On pripravil dom, kjer bom živel in še naprej služil Cerkvi in njenemu svetemu ljudstvu.

Nato sem pomislil na vas in v molitvi odprl srce, da bi vanj sprejel vse: duhovnike, diakone in bogoslovce; redovnike in redovnice; otroke, mlade in družine; ostarele in bolne; tiste, ki v upravah in politiki služijo skupnemu dobremu; svet dela in številne priseljence, ki živijo v tistih krajih ali potujejo skoznje. Pomislil sem na brate in sestre v sosednji Sloveniji ter na tisto močno identiteto, ki jo s pravim ponosom varujeta slovenski in furlanski jezik.

Hvala nadškofu Carlu Robertu Marii, ki je ljubil našo škofijo in ji služil. Pridružujem se vsem, ki so vam, vaša ekscelenca, v teh mesecih izrazili in še bodo izrazili globoko hvaležnost. Vem, da nas boste spremljali in to Cerkev nosili v svojem srcu. Molim za vas in za vašo novo službo, ki ste jo že začeli v Rimu. Ob tem se moram spomniti tudi nadškofa Dina De Antonija, ki se je rodil in odrasel v Chioggii, ter Giacinta Giovannija Ambrosija, ki je prav tako krenil iz Chiogge, da bi prišel v Gorico.

Med vas prihajam, da bi poslušal, spoznaval in se vključil v zgodovino, ki izvira iz davnine – iz tiste slavne civilne in krščanske zgodovine, ki je povezana z Oglejem in ki z moje strani zahteva spoštovanje in ugled. Biti pastir v krajih, ki varujejo korenine vere in evangelizacije furlanskih in beneških pokrajin, je čast in odgovornost.

S seboj ne prinašam ne programov ne pastoralnih strategij; nimam čarobne rešitve za številna vprašanja, ki danes vznemirjajo Cerkev in našo družbo. Skupaj bomo iskali Božjo voljo – to dobro hrano, s katero se moramo hraniti. V srcu nosim sanje, da bi veselje evangelija znova odmevalo v srcih ljudi kot hrana za življenje vsakega posameznika in kot kvas Cerkve ter naših dežel.

Med vas prihajam z veliko ponižnostjo, zavedajoč se svojih omejitev, a hkrati bogat s sinodalnim slogom, ki se ga vsi poskušamo naučiti. Pomirja me zavest, da bomo delali, presojali in odločali skupaj.

Ne znam ne furlansko ne slovensko, vendar s pomočjo nekoga poskušam deliti nekaj misli v teh jezikih, ki so pomemben del naše škofije.”

V furlanskem jeziku je zapisal: “O ven tan che pelegrin, in chista tiara bagnada dal sanc dai martars di Aquilea. Chist mi met tanta pâs tal cûr e mi sburta a vivi cun feda chist percors cun vualtris come pari e come fradi. Chista feda a ven di lontan e, insieme, nus parta lontan, soradut nus parta ta strada da comunion e da fraternitât tal non di Crist.” (Prevod: Prihajam med vas kot romar na to zemljo, namočeno s krvjo oglejskih mučencev. To mi navdaja srce z globokim mirom in me spodbuja, da z vero živim to pot z vami kot oče in kot brat. Ta vera prihaja od daleč in nas skupaj vodi daleč, predvsem pa nas vodi na pot občestva in bratstva v Kristusovem imenu.)

Tudi slovenskim vernikom je namenil pomenljive in srčne besede (odstavek objavljamo na 1. strani) ter prosil Boga, naj blagoslovi “našo novo skupno pot!”

Imenovani goriški nadškof se je ob koncu svojega sporočila zahvalil, “če me boste dobrotno sprejeli medse; do vseh vas naj seže objem moje naklonjenosti in obljuba moje zvestobe.”