Prvo leto prvega “ameriškega” pontifikata
8. maja 2025 je kard. Robert Francis Prevost postal Leon XIV.
Ko se je 8. maja lani ob 19.23 kard. Robert Francis Prevost prikazal na loži bazilike sv. Petra, so bile njegove oči vlažne, nasmeh rahel in pomirjujoč. Ko je odjeknilo njegovo ime, je med mnogimi zavladalo presenečenje, pomešano z radovednostjo. Ves svet je zrl vanj, čigar prve besede so bile: “Mir z vami vsemi!” To ni bila le liturgična fraza, temveč pravi program. Po letu dni nam začenja biti jasno, kaj je mislil z besedami o “razoroženem in razorožujočem miru”. V svetu, ki ga razdirajo konflikti, in v Cerkvi, ki je iskala novo ravnovesje, je Leon XIV. postal svetilnik razsodnosti in miru.
V svetem očetu, ki se je rodil leta 1955 v ZDA, je v začetku vsak videl tisto, kar je hotel: progresisti upanje, konservativci previdnost. Danes te etikete nima več. Leon XIV. ni papež “proti” nekomu niti ni ujetnik starih shem. Čeprav prihaja iz Chicaga, ga mnogi imenujejo “najmanj ameriški Američan”, saj je v svoji drži – morda tudi zaradi skoraj 40-letne misijonske službe v Peruju – bolj univerzalen kot kdorkoli prej.
Njegove poteze v rimski kuriji v tem letu niso bile revolucionarne, so pa bile zgovorne. Vrnitev v Apostolsko palačo in ponovno odprtje letne rezidence v Castel Gandolfu nista znaka nostalgije, temveč vrnitev k redu in instituciji. Ko pravi, da je “kurija spomin Cerkve”, Leon XIV. ne obnavlja preteklosti, temveč gradi trdne temelje za prihodnost. Njegova modrost se kaže tudi v tem, da zna prisluhniti vsem, nato pa tudi odločiti: od vrnitve večje teže državnemu tajniku kard. Pietru Parolinu do dovoljenja za latinsko mašo kardinalu Raymondu Burku. To ni popuščanje, temveč prizadevanje za edinost, ki ne izključuje nikogar.
V dvanajstih mesecih je bil na apostolskem potovanju na Bližnjem vzhodu in v Afriki, kjer je njegov klic “Nikoli več vojne!” odmeval z novo močjo. Njegova diplomatska dejavnost v zakulisju je intenzivna, a tiha. Hkrati pa v Vatikanu izvaja nujne reforme – od financ do IOR-a – s kirurško natančnostjo nekoga, ki pozna sistem, a mu ne dovoli, da bi ga ustavil.
Do nedavnega je bil profil Leona XIV. navzven morda nekoliko zamegljen. Konklave ga je namreč izbral, da ponovno potrdi kolegialnost, ki jo je del svetovnih škofov pogrešal. Prevost je lep čas tiho opazoval svojo Cerkev, beležil je tisto, kar ga ni prepričalo, in pri tem vlekel le najnujnejše poteze. Šele po koncu jubilejnega leta, ki ga je napovedal njegov predhodnik Frančišek, je začel preoblikovati moč in hierarhijo, začenši prav v “njegovi” Ameriki. To njegovo delo predstavlja preudarno rekonstrukcijo, ne pa restavracije ravnovesij v katoliškem svetu, saj deluje brez ustvarjanja napetosti in si prizadeva, da bi združeval, ne pa delil.
Njegov odgovor na včasih grobe provokacije iz Washingtona ni bil spopad, temveč dostojanstvena razdalja in vztrajanje pri primatu mednarodnega prava. Napačno bi bilo, če bi podlegli podobi papeža, ki se postavlja nasproti Trumpu, in Leona XIV. na silo stlačili v stare sheme delitve na progresiste in konservativce. Protagonizem, v katerega so Leona XIV. prisilili nepremišljeni izpadi ameriškega predsednika, ga je sicer spodbudil k odzivu, a papež je to storil izjemno mirno, kar je Trumpa po vsej verjetnosti še bolj razdražilo, saj je v stilu cerkvenega poglavarja zaslutil obliko moralne premoči, ki je zasenčila njegov kaotični populizem. Leonovo papeževanje namreč kot svoje težišče postavlja premišljeno ravnotežje in distanco do politike. Prav Trumpovi napadi na papeževe besede o miru, vojni, priseljevanju in primatu mednarodnega prava so razkrili njegovo neomajnost ter zmernost, ki smo ju prej lahko le slutili. Tako je svet odkril osebnost, ki globoko združuje umirjenost in moč.
Kljub teži petrinske službe Leon XIV. ostaja človek vedrega duha. Ljudem je blizu tudi zato, ker je kot otrok sanjal o tem, da bo vozil tovornjake, ker je diplomiral iz matematike, ker je bil športnik, kapetan ekipe bowlinga, ker je rad igral tenis in spremlja nogomet, ker je še v Rimu hodil v fitnes, da bi ostal v formi. Kot škof v andskih misijonih je obiskoval ljudi v najbolj zakotnih krajih kar na konju. Tudi njegova ljubezen do tipične sladice, bučne pite (pumpkin pie), in bejzbolske ekipe White Sox iz Chicaga nas spominja na to, da pozna okus vsakdanjega življenja.
Ob prvi obletnici njegove izvolitve lahko rečemo, da Prevostov pontifikat prinaša tisto, kar je obljubil na začetku in kar prav v tem času močno potrebujemo: mir, ki ne prihaja z močjo orožja ali političnega vpliva, temveč z močjo evangeljske miline. Papež, ki stoji trdno na tleh in gleda v prihodnost, nas vabi, da bi tudi mi na svet gledali z vedrim zaupanjem.
Še na mnoga leta, Leon XIV.!
