Roberto Covaz z novo zbirko publikacij raziskuje zgodovino, spomine in identiteto goriških okolišev

V Ločniku se je začelo potovanje po desetih goriških četrtih z izdajo prve brošure iz zbirke Gorica pripoveduje. Mestne četrti. Pobuda Občine Gorica je nastala z željo, da bi na enem mestu zbrali zgodovinske in druge posebnosti mestnih okolišev ter osvetlili živahno življenje, zanimivosti, edinstvene zgodbe in ljudi, ki so zaznamovali njihov razvoj.

Nalogo, da zbere in ubesedi bogato dediščino goriških četrti, je občina zaupala časnikarju in pisatelju Robertu Covazu, ki pri svojem delu sodeluje s številnimi domačini ter člani društev in krajevnih združenj. Pred predstavitvijo prve publikacije, ki bo v ponedeljek, 11. maja, ob 20.30 v občinskem centru v Ločniku, nam je avtor v pogovoru podrobneje predstavil projekt.

Kakšno obliko publikacije ste izbrali za predstavitev goriških četrti?

Gre za štiridesetstranske brošure priročnega formata, v katerih so zaradi omejenega prostora zgoščeno predstavljeni zgodovina kraja, osebnosti, cerkve, pokopališča – kjer so. Poskusil sem izpostaviti in ovrednotiti značilnosti posameznih četrti. Tri med njimi – Ločnik, Štandrež ter Podgora, Pevma, Oslavje, Šmaver – so bile še pred približno stoletjem samostojne občine. Vse publikacije o četrtih bodo izšle v treh jezikih – italijanščini, slovenščini in furlanščini.

Gorico zelo dobro poznate, opisali ste jo v različnih knjigah, od bliže pa ste jo spoznali kot dolgoletni glavni urednik goriške redakcije dnevnika Il Piccolo. Se tudi teh zgodb tako kot najpogosteje vaših knjig lotevate predvsem z zgodovinskega vidika?

Izhajam iz zgodovine krajev, a tudi iz svoje interpretacije. Nisem zgodovinar, sem zgolj radovednež, ki ga zanima zgodovina.

Ko sem prišel delat v Gorico, sem, čeprav sem iz Tržiča, imel sprva velike težave, ker sem mislil, da poznam zgodovino mesta, pa je nisem. Če zgodovine Gorice ne poznaš dobro, tu težko delaš kot časnikar, saj so številne aktualne teme povezane z zgodovino. Brez tega znanja ne moreš razumeti odtenkov niti dinamike vsakdanjega utripa mesta.

Kako ste zbirali informacije po različnih četrtih?

Delam v tesnem stiku s krajani. Ločnik, na primer, ima bogato kulturno in spominsko produkcijo. Nekateri njegovi prebivalci, tudi odbornik Negro, so mi pripovedovali zgodbe tega kraja. Prebral sem tudi več knjig in njihov časopis Lucinis, nato pa vse povzel po lastnih kriterijih in izkušnjah. Ustvaril sem zgoščen povzetek, ki po mojem mnenju daje predstavo o zgodovini in živahnosti Ločnika ter drugih četrtih.

Veliko sem sodeloval z domačini. Pri Madonnini mi je pomagala gospa Nives Ramon, za prispevek sem prosil tudi Andreo Spangara, zgodovinarja iz skupine Isonzo. Tudi tam sem imel nekaj srečanj s skupnostjo in starejšimi prebivalci kraja. Z velikim ponosom so mi pripovedovali o dogodkih, ki se na prvi pogled zdijo nepomembni: odprtje prve trgovine, zgodbe o ljudeh iz nekdanjih časov, hiše, hlevi, mlekarice. To so lepi spomini.

V drugih četrtih je več zgodovine, na primer v Pevmi, Oslavju in Štmavru, kjer je ta vidik res izjemen. Zgodovina Štmavra gre z roko v roki z Burboni v Gorici, z goriškimi grofi in sega še dlje. Tam je tudi čudovito pokopališče iz leta 1571, najstarejše v Gorici in med najstarejšimi v širšem okolišu. Zato je poglobitev v zgodovino res pomembna. Pri tem sta mi pomagala Lovrenc Peršolja, predsednik krajevnega sveta, ter Vili Prinčič, novinar in zgodovinar. Govoril sem tudi s Silvanom Primožičem, in sicer glede Oslavja, vasi, ki jo je izbrisala vojna, ter njenega preporoda z rebulo, ki je nekakšna življenjska sila tega območja.

Za Podgoro srečanja še pripravljam, nekaj sestankov sem že imel v Stražišču. Najprej bom obdelal desni breg Soče, nato pa bom prečkal reko in se posvetil njenemu levemu bregu.

Brošuro o kateri četrti lahko pričakujemo po Ločniku?

Najbrž bo objavljena brošura o Madonnini, ki je zanimiva zato, ker je njena zgodovina zelo skromna. Nastala je konec petdesetih let prejšnjega stoletja, ko so začeli graditi socialna stanovanja. Ima manj zgodovine kot Ločnik, vendar nam je tudi tam s pomočjo zelo zavzetih domačinov uspelo prikazati razvoj četrti. Posebej sem se ustavil pri toponomastiki, ki tu spominja na brigade italijanske vojske, ki so se med prvo svetovno vojno bojevale v Gorici.

Občina vam je zaupala zahtevno, a zanimivo delo.

To je zelo lepa izkušnja. Hvaležen sem Občini Gorica, da mi je zaupala ta projekt. Izkušnja je zelo zanimiva zaradi pripravljenosti sogovornikov in tudi zaradi formata, ki omogoča, da bralec hitro spozna najzanimivejše značilnosti krajev. Danes, ko vedno manj časa namenimo branju, nam ta priročna publikacija omogoča precej izčrpen pregled različnih četrti, hkrati pa izstopajo njihove posebnosti in razlike.

Poleg tega ima publikacija zelo lepo grafično podobo po zaslugi studia Anthes iz Vidma, ki je opravil res lepo delo.

So si četrti med seboj zelo različne?

Vsaka četrt ima svoje značilnosti. Zame je Gorica mesto, sestavljeno iz četrti. Ta ideja mi je zelo všeč, ker mi je v tako globaliziranem in hitrem času blizu misel, da ostajamo povezani s tradicijo.

Raznolikost četrti je pravo bogastvo mesta. Zanimivo je, da se je Gorica skozi leta po številu prebivalcev in še marsičem drugem spremenila kot mesto, a še danes ljudje iz Stražic, recimo, imenujejo mesto le strogi center. “Grem v mesto” rečejo, ko gredo v center. Prebivalci Pevme pa živijo v svojem svetu in ne hodijo vedno v center; Gorico še vedno doživljajo kot nekaj ne ravno oddaljenega, a gotovo ne vsakdanjega. Mesto ni veliko, lahko ga prečkaš v desetih minutah, zato je to nekaj posebnega in zanimivega.

Med pripovedovanjem in v vsakdanu izstopa dimenzija domačnosti: mesto tvori veliko majhnih domačih svetov.

Gre za dolgoročen projekt.

Delo je zahtevno in dolgotrajno. Cilj je, da ga zaključimo v času mandata sedanje občinske uprave, saj so mi oni zaupali nalogo. Gre za veliko delo, ki pa prinaša veliko zadovoljstvo.

Prebrala sem vašo izjavo ob predstavitvi projekta. Dejali ste, da ste se tega dela lotili kot radoveden mlad človek v iskanju nečesa novega. Ste do zdaj odkrili kaj posebnega ali nepričakovanega?

Ogromno, tudi zaradi mojega dosedanjega nepoznavanja.

Eno od meril, ki jih uporabljam pri raziskovanju, je opazovanje toponimije in osebnosti, ki jih kraji ohranjajo v imenih ulic. V Ločniku je več ulic poimenovanih po domačinih, nekaj pa po goriških osebnostih, kar domačinom ni preveč všeč. Obstajata pa dva Ločničana z zelo pomembnima zgodbama. Luigi Visintin je bil eden od očetov italijanske geografije in ustanovitelj geografskega inštituta De Agostini, Sandro Stucchi pa arheolog mednarodnega slovesa, ki je odkril rimski vodovod v Ločniku pod gričem Pubrida, pa tudi eden najpomembnejših raziskovalcev Bronastih bojevnikov. Kdor gre mimo in vidi Stucchijevo ali Visintinovo ulico, se ne vpraša, kdo sta bila, a gre za izjemni osebnosti. Neprestano odkrivam kaj novega.

Druga posebnost je, ima Gorica vse skupaj šest pokopališč, ker imajo nekatere četrti tudi svoje pokopališče. Delo za ta projekt spremlja še delo za drug projekt, ki ga prav tako pripravljamo za Občino Gorica: knjigo spominov. Objavili bomo podobne brošure, ki bodo predstavljale zgodovino goriških pokopališč in ljudi, ki so tam pokopani. Gre za vodnik, saj pokopališki turizem močno narašča. Tudi Gorica ima na tem področju veliko posebnosti.

O Gorici se torej še vedno veliko učim tako med živimi kot mrtvimi.

Za konec še bolj splošno vprašanje. V knjigi Gorizia capovolta ste mesto opisali, kot da je v nenehnem iskanju svoje identitete. Je še vedno tako? Knjigo ste izdali pred osmimi leti, do danes pa se je zgodilo tudi leto Evropske prestolnice kulture.

Gorica je kompleksno mesto z zapleteno zgodovino. Dolgo so to kompleksnost dojemali kot breme, počasi pa spoznavamo, da je prav kompleksnost bogastvo in dodana vrednost. Vidim, da se začenja vlagati v Gorico in Novo Gorico. To je sprememba, ki jo je prinesel GO! 2025. Ko me vprašajo, kakšna bo dediščina GO! 2025, pravim, da ne pričakujem nobene dediščine, ker je leto 2025 izhodišče. Vprašanje ni, kaj je ostalo po koncu leta, ampak kaj je bilo med letom posejano. To je bistvo.

Brošure bodo koristne za turiste, ki obiščejo mesto, pa tudi za domačine.

Vedno se splača spoznavati zgodovino Gorice in se vanjo poglabljati – tudi samim Goričanom. Vsako takšno raziskovanje prinese novo odkritje: včasih prijetno, drugič tudi boleče, vendar človeka vedno obogati.

Domačini teh zgodb pogosto ne poznajo, saj so številne družinske pripovedi iz 20. stoletja dolga desetletja ostajale zamolčane. Še danes obstajajo “predali”, za katere marsikdo meni, da jih je bolje pustiti zaprte. A prav zato je pomembno, da se lotevamo tudi teh tem – četudi razkrivajo zahtevne ali boleče družinske zgodbe. Vredno je truda, ker je, kot sem že rekel, kompleksnost bogastvo tega mesta.