V Podnanosu odprli Hišo Zdravljica
S slovesnim odprtjem so v rojstnem kraju Stanka Premrla obeležili njegov opus in pomen uglasbitve Prešernove Zdravljice
V petek, 17. t. m., so prebivalci Podnanosa počastili spomin velikega skladatelja in duhovnika Stanka Premrla z odprtjem Hiše Zdravljica, saj je, kot je najbrž vsem znano, prav on uglasbil Prešernovo napitnico (Zdravljico). Prenova hiše, ki je le nekaj metrov oddaljena od Premrlove rojstne hiše, se je začela sredi leta 2024, Občina Vipava pa je zanjo prejela sofinanciranje iz evropskega sklada v okviru čezmejnega partnerskega projekta Interreg Italija–Slovenija BeRoots (Between rivers and lagoons: artisic routes “Med rekami in lagunami: umetniške poti”). Prireditev je zato potekala deloma dvojezično, in ker sta občini Vipava in Sovodnje pobrateni, je nastopala, polega domačega Mešanega zbora Stanko Premrl, tudi sovodenjska dekliška pevska skupina Kaplice in Biseri, ki je zapela dve Prešernovi pesmi.
Hiša Zdravljica predstavlja nov kulturni prostor, posvečen življenju in delu skladatelja Stanka Premrla, avtorja melodije slovenske himne. Gre za sodobno prirejen muzej, ki obiskovalcem na zanimiv in dostopen način približa nastanek slovenske himne ter njeno bogato kulturno dediščino. Zgodba sega v leto 1844, ko je France Prešeren napisal pesem Zdravljica, ki jo je leta 1905 uglasbil Stanko Premrl. Njegova melodija na vsebino sedme kitice danes predstavlja slovensko himno in pomemben simbol državnosti.
Na prireditvi so se zvrstili posegi posameznih govornikov, naj jih navedem po vrsti: Anton Lavrenčič, župan Občine Vipava, Špela Spanžel z Direktorata za kulturno dediščino Ministrstva za kulturo, Jure Dolinar z občinske uprave Občine Vipava (prebral je poseg prof. Igorja Grdine o Prešernovi Zdravljici), Jurij Rosa, ki ima velike zasluge za interaktivni del muzejske izpostave v Hiši Zdravljica, Patricija Štor, zunanja koordinatorka projekta Beroots, Marjan Vovk, predsednik Turističnega društva Podnanos; čisto na koncu je duhovnik Tomaž Kodrič blagoslovil Hišo Zdravljica, ki je bila nato na ogled udeležencem otvoritve.
Največ sta o projektu Hiše Zdravljica in o Stanku Premrlu ter uglasbitvi Prešernove Zdravljice, ki je postala himna Republike Slovenije, povedala ddr. Igor Grdina in zgodovinar Jurij Rosa. Naj na tem mestu dodam še ta podatek, da smo se Slovenci pri izbiri napeva naše Zdravljice odločali med Premrlovo uglasbitvijo (bolj spevno, lahko jo zapojemo tudi enoglasno) in Vrabčevo (ki je nedvomno glasbeno zelo učinkovita, vendar jo lahko zapojemo samo večglasno). Izbrali smo Premrlovo, ki je danes uradna slovenska himna: izvajamo jo ob najrazličnejših priložnostih, proslavah in slovesnostih, tudi ob zaključku televizijskih in radijskih programov. To bi moralo veljati tudi za naš program Radio TS-A, ki še danes vztraja pri Vrabčevi uglasbitvi Zdravljice, ki ni naša himna, na kar so bili že opozorjeni.
Izbira Zdravljice in nato (samo) sedme kitice kot slovenske himne na melodijo iz zborovske skladbe z istim imenom skladatelja Stanka Premrla je bila sklenjena marca 1990 in potrjena po osamosvojitvi. Odločitev oziroma skrčenje osmih kitic Zdravljice na eno – sedmo kitico (“Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan …”), ki je najbolj “internacionalistična”, je bila ideološka izbira, saj naj bi bile ostale kitice ali “manj primerne” ali “neustrezne”. Poudarjanje dobrososedskih odnosov v himni (za marsikatere je slovenska himna s svojim besedilom dejansko evropska in ne nacionalna himna) je prevladalo nad samo informacijo, kateri narod (Slovenci) si tega bratstva sploh želi; po drugi strani je težko verjeti, da bi se v bodoče kaj spremenilo, oziroma, da bi zamenjali sedmo kitico z drugo (v kateri Prešeren pravi “Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet”), kjer s(m)o očitno omenjeni Slovenci.
Proces združevanja evropskih narodov nujno povzroča dinamike, ki jih ustvarja poenotenje posameznih nacionalnih prostorov in njihovih kultur v neko nadnacionalno tvorbo ali evropsko identiteto, ki nastaja tudi z zmanjšanjem razlik med narodi, rasami, verstvi, kulturami. Zato je poudarjanje, da smo Slovenci, za nekatere zagovornike internacionalizma in globalizma, danes preživeto prepričanje. Najbrž so v tem procesu evropeizacije najbolj na udaru prav majhni narodi. Na vprašanje, ali se jim v tem nezadržnem povezovanju evropskih narodov narodna zavest krepi ali manjša, so (moji nekdanji) dijaki odgovorili, da se čutijo bolj Evropejce in manj Slovence. Toda če je po eni strani tolerantnost do drugačnosti in različnosti predpostavka za demokratične odnose med narodi, bi morala prav ta združevalna različnost omogočiti vsakemu narodu lasten razvoj in ohranitev lastne identitete. Predlagatelji sedme kitice naše Zdravljice kot državne himne, v kateri niso omenjeni Slovenci (in ne Bog, ta sicer v pesmi izpade bolj kot vzklik), namreč trdijo, da svobodni, dobri, srečni in samozavestni državljani (torej tudi Slovenci) ne potrebujejo državne himne. Prešernova Zdravljica je zato primerna za mobilizacijo k miru in sožitju usmerjenih skupnosti, v katero smo avtomatično vključeni tudi Slovenci.
Mislim, da je prav zaradi ohranjanja nacionalne identitete in simbolov, med katere spada tudi himna, nujno ohranjati zavest o pripadnosti narodu, saj je danes med Slovenci zavest pripadnosti narodu (razen naših športnikov), po anketah sodeč, nizko na lestvici vrednot. Himna ima zdaj svojo Hišo Zdravljica in v njej si bo mogoče ogledati vse o nastanku slovenske himne, s katero je naš kraj (Podnanos, nekdanji Šembid) zelo tesno povezan, in prav bi bilo, da bi bili nanjo (himno) navezani in ponosni mi vsi.
