Poslovila se je vztrajna in neomajna družbena in politična delavka Marija Ferletič

IN MEMORIAM Marija Ferletič (1935–2026)

Vztrajna, izjemno aktivna in ambiciozna. Tako se v političnih in družbenih krogih, pa tudi v družini, spominjajo Marije Ferletič. Družbena in politična delavka je v 91. letu starosti preminila v četrtek, 16. aprila, v tržiški bolnišnici.

V svojem dolgem in plodnem življenju je bila dejavna na številnih področjih – od domačega SKD Hrast do goriškega Krožka Anton Gregorčič. Predsedovala je Svetu slovenskih organizacij ter delovala na vodilnih mestih stranke Slovenska skupnost, pred tem pa tudi v Slovenski demokratski zvezi, na listi katere je večkrat kandidirala in bila izvoljena. Nazadnje je bila predsednica družbe, ki je imela v lasti lokalno televizijsko postajo Telemare. Tam je Marija Ferletič skrbela za vse, od administrativnih in finančnih zadev do priprave in branja poročil ter snemanja prispevkov.

DRUŽINSKO OKOLJE, ŠOLANJE IN POKLICNA POT

Rodila se je 4. julija 1935 v Doberdobu kot nezakonski otrok. Odraščala je v težkih povojnih časih in zapletenih družinskih razmerah, ki so jo zaznamovale za vse življenje.

Že v osnovni šoli v domači vasi se je izkazala kot nadarjena učenka, zato si je izborila možnost nadaljnjega šolanja v Gorici, kjer je obiskovala učiteljišče. Sorodniki se spominjajo, da je bila ves čas odlična dijakinja, a je spričevala pogosto skrivala, saj se je sramovala oznake nezakonskega otroka. Odsotnost očetovskega lika je pomembno vplivala na njeno življenjsko pot.

Po maturi se je zaposlila na občini v Doberdobu, kasneje pa še v Gorici. Uspešno je opravila tudi natečaj za zaposlitev v javni upravi v Desenzanu, vendar se za odhod iz domačega okolja ni odločila.

POLITIČNO IN DRUŽBENO UDEJSTVOVANJE

Na političnem področju se je udejstvovala že v Slovenski demokratski zvezi. Kot predstavnica slovenske manjšine je bila občinska svetnica v Doberdobu, kasneje pa tudi članica goriškega pokrajinskega sveta. Opravljala je funkcijo pokrajinske odbornice. Kot se spominja sestrična Adela, bi jo njene ambicije lahko popeljale še višje, vendar se je zavestno odločila, da svoje sposobnosti posveti delu za slovensko manjšino – tako na političnem kot kulturnem področju.

Z veliko predanostjo je delovala v stranki Slovenska skupnost, kjer se je tudi osebno izpostavljala. Poseben poudarek je namenjala neposrednemu stiku z ljudmi – pogosto jih je obiskovala na domu, se z njimi pogovarjala in jih ozaveščala. “Lobirala je v Rimu, na deželi … kjerkoli,” se spominjajo domači, vedno v korist Slovencev v Italiji, organizacij, v katerih je delovala, in posameznikov, ki so potrebovali pomoč. Od ustanovitve Slovenske skupnosti leta 1975 je bila del njenega vodstva ter še dolga leta aktivno soustvarjala politično življenje zbirne stranke Slovencev v Italiji.

Damjan Paulin, ki je z Marijo Ferletič sodeloval na političnem, kulturnem in družbenem področju, se spominja njenega prizadevanja pri reševanju štandreškega ozemlja v času gradnje avtoceste in tovornega terminala pri Jeremitiščih, ko je prišlo do množičnega razlaščanja. Sodelovala je tudi pri reševanju Katoliške knjigarne, ki ji je ob koncu prejšnjega stoletja zaradi finančnih težav grozilo zaprtje, ter se zavzemala za primerne prostore slovenskih višjih šol v Gorici pred izgradnjo šolskega centra v Ulici Puccini. “Bila je zelo vztrajna in je vedno zagovarjala svoja stališča,” poudarja Paulin.

Med letoma 1984 in 1996 je bila predsednica Sveta slovenskih organizacij. Njen naslednik Sergij Pahor se je spominja kot osebnosti z “visokoletečimi mislimi” – velikimi, pogumnimi in včasih drzno zastavljenimi idejami. V imenu SSO je organizirala številne dogodke in podpirala pomembne pobude, čeprav poslanstvo organizacije ni bilo povezano s prirejanjem dogodkov. Ubalda Vrabca je podprla pri izdaji opere Tolminski punt in njeni uprizoritvi v goriškem gledališču Verdi, Avgusta Ipavca pri velikem koncertu v videmski športni palači ter organizirala koncert slovaškega orkestra na Goriškem. Takšni dogodki so pomembno prispevali k prepoznavnosti organizacije. Med njenimi tremi mandati se je okrepila vloga SSO kot krovne organizacije Slovencev v Italiji, v krogih, kjer so se sprejemale odločitve v zvezi s Slovenci v Italiji, je znala odločno uveljavljati svoja stališča. Najpogosteje pa je vse delala sama. “Zavzeta in predana je bila slovenski stvari,” še dodaja Pahor.

Tudi v domačem kraju je pustila močan pečat. Zavzemala se je za odprtje klekljarske šole in občinske knjižnice ter sodelovala pri izgradnji cerkve na Palkišču. Domači se spominjajo, da si je z veliko vnemo prizadevala tudi za izgradnjo večjega nogometnega in športnega igrišča v Doberdobu.

SPOMINI SORODNIKOV

Pokojna, ki bi julija dopolnila 91 let, je bila dejavna tudi v sindikatu CISL. Pomagala je številnim pri priznavanju delovne dobe iz let med 1920 in 1924 ter jim tako omogočila pridobitev ustrezne pokojnine. Mnogi na Goriškem in širše so ji bili za to iskreno hvaležni. Sestrična Severina se spominja, kako so se ji ob njenem 50. rojstnem dnevu zahvalili s pesmijo Marija, pomagaj nam sleherni čas, ki je zadonela na trgu pred domačo cerkvijo.

“Njena izredna kljubovalnost in razgledanost nista nikoli usahnili; tudi pri devetdesetih letih je bil njen jezikovni slog izjemen in brezhiben,” se spominja sestrična Adela. “Slovenska manjšina bi si zaslužila še več takšnih ljudi,” je prepričana.