Trpek pogled v tragično dogajanje med drugo svetovno vojno na Slovenskem
V Kulturnem centru Lojze Bratuž četrta gledališka predstava v letošnji abonmajski sezoni SSG za Gorico
Za trenutek se povrnimo v zadnje dni preteklega februarja, ko je v Kulturnem centru Lojze Bratuž na velikem odru v dramski različici zaživelo delo Balada o trobenti in oblaku priljubljenega primorskega pisatelja Cirila Kosmača, enega izmed najvidnejših slovenskih književnikov 20. stoletja, rojenega v narodno zavedni družini na Tolminskem, v Slapu ob Idrijci l. 1910. Pisatelj, ki je umrl v Ljubljani l. 1980, v svojih literarnih umetninah največkrat opisuje dogodke iz hudih vojnih časov, ki so ga nedvomno zelo zaznamovali, saj je že kot mladenič sodeloval s TIGR-om, prvo protifašistično organizacijo v Evropi, in okusil fašistične zapore v Gorici, Kopru, Rimu, Trstu. Kdo na Primorskem ne pozna njegovega ganljivega romana Pomladni dan ali črtico Gosenica? Tudi v Baladi o trobenti in oblaku se vrača v burni, žalostni čas med drugo svetovno vojno, ki je bil za Slovence, posebej za Primorce, najprej zatemnenjen s fašistično strahovlado, ki je želela popolnoma podrediti in potujčiti slovenski živelj, potem pa z bratomorno vojno med tistimi Slovenci, ki so se pridružili partizanom, in onimi, ki se niso strinjali s politično usmeritvijo NOB in so se skušali temu, tudi kot pripadniki protikomunistične organizacije bela garda, upreti, žal tudi z zmotno zvezo z okupatorjem. Kosmačeva novela (povest ali krajši roman) Balada o trobenti in oblaku je zaslovela tudi po filmu znanega režiserja Franceta Štiglica l. 1961. Tokrat pa jo je v dramsko predlogo spremenil mladi režiser Žiga Hren in jo zrežiral kot svojo magistrsko nalogo. Uprizoritev je nastala kot produkcija Mini teatra Ljubljana in Akademije za gledališče, film in televizijo (AGRFT) in premiero doživela v Mini teatru v Ljubljani oktobra 2025. Vključena je bila v tekmovalni program Tedna slovenske drame 2025 in na Borštnikovo srečanje 2025, na katerem je prejela Borštnikovo nagrado za posebni dosežek po presoji žirije za poglobljen pristop h konceptu in izvedbi.
Deležna pa je bila tudi Prešernove nagrade Univerze v Ljubljani.
Da je bila predstava upravičeno ovenčana s temi priznanji, so se lahko prepričali tudi goriški gledalci, ki so mladim ustvarjalcem pretresljive pripovedne predstave namenili dolgotrajno ploskanje. Režiser je o njej dejal, da je to zanj zgodba o ustvarjanju, o ustvarjalnem procesu in o iskanju smisla znotraj lastnega ustvarjanja, pa tudi zgodba o soočenju s samim sabo. Soočenje s samim sabo je tudi vzmet, ki starejšega kmeta trdnih načel Temnikarja sili k odločitvi, o kateri ve, da ga bo stala življenje in da bo s svojim dejanjem v pogubo in grob spravil tudi vso svojo družino. Temnikar se namreč zavestno odloči, da bo sam skušal pred belogardističnim pobojem rešiti skupino ranjenih partizanov, tako da pripadnike bele garde sam pokonča, kar seveda izzove strašno maščevanje nad vso njegovo družino in tudi domačijo, ki zagori v podtaknjenih sovražnikovih plamenih. Predstava je pripoved o tem njegovem junaškem dejanju, a tudi o tem, kaj junaštvo prinese s seboj in kaj za njim ostane, kot se je izrazila dramaturginja Iva Štefanija Slosar. Znana, tragična zgodba o junaškem Temnikarjevem dejanju ima okvirno pripoved o pisatelju Majcnu, ki se sedem let po koncu vojne vihre odloči, da napiše zgodbo o tem junaku. Prav zaradi tega prispe v njegove kraje in o njegovem podvigu povprašuje tiste, ki so bili priče temu dogodku. Skuša se poglobiti v stiske in dileme, s katerimi se spopadajo protagonisti, ko sprejemajo težke odločitve. Pri tem spremljamo tudi poglabljanje ustvarjalca predstave in njegovo razmišljanje, kako se sploh lotiti te pripovedi in kaj to dejanje zanj sploh pomeni.
Predstava, katere prizori potekajo na privzdignjenem odru z le bistvenimi scenskimi elementi in rekviziti (nad vsem lebdi oblak – svetilo, ki ga igralci kar nekajkrat prižgejo in ugasnejo (scenografinja Karolína Kotrbová), ima pripovedni okvir. Štirje mladi nastopajoči igralci Neža Dvorščak, Alja Krhin, Marko Rafolt in Jure Šimonka, v kostumih, odražajočih pripovedni čas (kostumografinja Nina Čehovin), si izmenjujejo vloge pripovedovalcev in v zgodbi nastopajočih likov. Pri tem dejanje ne poteka samo sintetično, ampak se določeni prizori vračajo nazaj v čas, kar prisili gledalca k pozornemu spremljanju razvoja zgodbe, da bi se slučajno ne izgubila pripovedna nit. S čustvi in razmišljanjem nabito odrsko dogajanje spremlja glasba, med katero se oglaša tudi trobenta. Za izbor glasbe in oblikovanje zvoka je bil zadolžen Lucas Carboni Kopše, ki je tudi avtor skladbe “Majcnova pesem”, za osvetlitev in zatemnitev odra z oblikovanjem luči pa Domen Lušin. V dramaturški inačici je ohranjen klen, izbran “kot iz srebra ulit” Kosmačev jezik. Lektorsko delo je opravil Martin Vrtačnik.
Predstava Balada o trobenti in oblaku s svojo ganljivo vsebino in pronicljivim režiserjevim pristopom ter poglobljeno igralsko interpretacijo raznolikih likov in opisom njihovih notranjih občutkov ob težkih odločitvah je presunila goriške gledalce, ki so iz dvorane odhajali z zavestjo, da so si ogledali dovršeno odrsko odslikavo občutij posameznika pred duševnimi stiskami in neomajnim pogumom ter bili priča enemu izmed toliko tragičnih dogodkov, ki so se dogajali med drugo svetovno vojno na s krvjo prepojenih slovenskih tleh.
