Prepovedano razmišljanje: Prihodnost krščanskih porok

Starejši razmišljamo o zakonu približno takole: končali smo srednjo šolo, diplomirali ali skoraj diplomirali, prišli do zaželenega poklica in se, začenši skoraj iz nič, poročili, imeli otroke in zdaj smo tu! Poroka nam je pomagala dozoreti v to, kar smo …

Takšno gledanje na življenje in krščanski zakon se je v zadnjih letih zelo spremenilo. Veliko mladih sicer še vedno gleda na poroko kot na nekaj velikega in pomembnega. Večinoma pa jo doživljajo kot tisti “dotik”, ki ga privoščijo svojemu krščanskemu življenju šele takrat, ko so že dosegli kariero, izpolnili osebne želje, prišli do lastne hiše ali stanovanja, do imetja in primernega standarda …

Takšno ravnanje seveda ni brez posledic – poroka prihaja na vrsto po tridesetem letu ali še pozneje. V razvitih državah je tak slog življenja že nekaj vsakdanjega, normalnega. Vse, tudi kristjane, pa takšno življenje sili v prezgodnje spolne odnose in pogosto v le kratkotrajne zunajzakonske zveze. A za sodobno miselnost je takšno življenje nekaj samoumevnega.

Razkorak med krščanskim naukom in življenjem kristjanov Cerkev dobro vidi in jo zelo skrbi. Vodstvo in duhovnike sili k iskanju primernih rešitev, ki naj najprej jasno in prepričljivo izpostavijo vrednost zakonske zveze, nato pa posvetijo dovolj časa zgodnjim in ustreznejšim pripravam na sklenitev cerkvene poroke. Predvsem pa mora ta pastoralna skrb hoditi v korak z ustreznim naravnim in nadnaravnim vrednotenjem zakonske kulture, brez katere ni ne krščanskega zakona ne krščanskega življenja.

Krščanska poroka med možem in ženo je seveda najprej (že po stvarjenju) naravna institucija, namenjena medsebojni ljubezni ter skrbi za rojevanje in vzgojo otrok. Po Kristusu, po njegovem zakramentu in cerkvenem sodelovanju pa mora ostati ustanova, ki naj, kakor mnoge druge v naši kulturi, ohranja in utrjuje narodno in državno skupnost.

Mladi imajo, tako pišejo nekateri zakonski terapevti, marsikje in marsikdaj res lepe in zanimive predstave. O poroki zelo radi govorijo v svetopisemskih podobah, izpostavljajo neločljivost zakona, marsikdaj celo, da je rojevanje otrok izpolnjevanje Božjega načrta … Tragično pa je, da jim veliko tega ne uspe prenesti v vsakdanje življenje. Tudi zato ne, ker postaja zunajzakonsko življenje tudi pri tistih, ki so povezani s Cerkvijo, nekaj samoumevnega.

Kako to? Na to vpliva več dejavnikov. Izpostavimo dva: željo po gmotnem položaju, ki ga pomagajo vzdrževati zaposlene žene, in okolje, ki vpliva na sodobne pare tako, da kljub otrokom še kar naprej odlašajo s poroko. Tako se veliko zakonskih skupnosti, tudi takšnih, ki jim Cerkev še vedno nekaj pomeni, privadi na zunajzakonske zveze.

Ugotavljam tudi, da je pri dvajsetletnikih vedno več takšnih, ki jih resne zveze in odgovornost do drugega spola ne zanimajo. Povečala pa se je želja po uživanju, potovanjih, nevezanosti … Tako se resnemu in odgovornemu življenju ter verskim odločitvam, za katere jim zmanjkuje časa, volje in moči, slabo piše …

Za marsikaterega mladega, tudi vernega človeka, krščanski zakon tako ni več obvezna pot do krščanskega življenja. V ozadje stopajo spoznanja, da mora vsak zakon, krščanski še posebej, usmerjati naše sposobnosti in moči k drugemu. Le zakonci, le možje in žene, vzdržujejo tisto rodovitnost, ki edina lahko ohranja dom in rod.

Če želimo, da se spet uveljavi krščansko umevanje zakona, se moramo skrbneje posvetiti zakonski pastorali, jo po potrebi na novo osvetliti, utrditi, morda celo ozdraviti in mlade pripraviti na takšno cerkveno poroko, ki bo temelj rodovitnega krščanskega in družbenega življenja, brez katerega ni prihodnosti.

P. S. “Cerkvena poroka pomeni sklenitev zaveze. To ni podpis pogodbe, ki velja, dokler se dve stranki o njej strinjata oziroma imata korist. Gre za takšno vrsto zaveze, kakršno je Bog sklenil najprej z Noetom, nato z Abrahamom, potem pa s svojim izvoljenim ljudstvom – in tej zavezi se ni nikoli odrekel. Bog je bil vedno zvest človeku v svojih obljubah, tudi če človek s svoje strani ni vedno držal svojih obljub. Končno, večno zavezo je potrdil z darovanjem svojega Sina na križu za naše odrešenje. Zato je zakonska zveza znamenje te zaveze med Bogom in človekom in prav zato je zakon zakrament.”