Prešernova proslava ob 80. obletnici Radijskega odra: “Iz besede živimo in zaradi besede smo”

Kaj je beseda? Je lahko jezikovna enota iz glasov za označevanje pojmov ali pa izražanje misli z govorjenjem, izmenjavanje misli ali menj. Je lahko most med notranjim in zunanjim svetom, med tem, kar čutimo, in tem, kar lahko delimo. O tem, kar je beseda, in še marsičem je bil govor na večeru ob dnevu slovenske kulture in ob praznovanju 80. obletnice Radijskega odra v ponedeljek, 23. februarja, v Peterlinovi dvorani v Trstu. Zaživel je namreč prvi dogodek z naslovom Kaj je beseda? v sklopu niza praznovanj ob visoki obletnici Radijskega odra. Večer, ki ga je režirala in zasnovala Maja Lapornik, tehnik je bil Andrej Babič, je združil številne akterje, med njimi dolgoletne sodelavce Radijskega odra. Glavni gostje so bili pisateljica Evelina Umek, pisateljica in predsednica Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm Vilma Purič, pisatelj in pesnik ter predsednik Društva slovenskih pisateljev Marij Čuk ter lektor in kulturni soustvarjalec Jože Faganel.

Zbrane je na večeru uvodoma nagovoril predsednik Slovenske prosvete Tomaž Simčič, ki je dejal, da je beseda eden od temeljev naše kulture in našega obstoja. “Iz besede živimo in zaradi besede smo,” je sklenil. Na kulturni prireditvi je občinstvo prisluhnilo številnim zvočnim utrinkom tako iz preteklosti kot tudi sodobnim. Slišati je bilo glasove nekdanjih in sedanjih igralcev Radijskega odra, odlomke radijskih iger in druge zanimivosti. V nadaljevanju je Tomaž Susič, ki je povezoval dogodek, pojasnil, da so večer namenoma začeli s poklonom ustanovitelju Radijskega odra prof. Jožetu Peterlinu. “Peterlin je bil človek izjemnih kulturnih in umetniških darov, ki si je v nelahkih časih zamislil radijsko družino, jo ustanovil in jo dolga desetletja vodil in režiral,” je pojasnil in predal besedo režiserki večera Maji Lapornik, ki je spregovorila o zgodovini in delovanju Radijskega odra. Ob osemdesetletnici neprekinjenega delovanja je poudarila, da se je umetniška pot Radijskega odra začela 17. julija 1946, ko so igralci prvo radijsko igro ubesedili v živo na valovih Radio Trst A.

Skupino je ustanovil režiser in igralec Jože Peterlin, ki je dobro razumel jezikovno stisko in zgodovinske izkušnje našega prostora ter jim želel vrniti slovensko besedo, bogato z zvočno lepoto. Na začetku je bil cilj Radijskega odra posredovati kultivirano slovensko besedo predvsem prek velike literature, ki nosi ideale osebne in kolektivne svobode ter odpira temeljna vprašanja človekovega bivanja. To poslanstvo je oder ohranjal in poglabljal vse do danes. V zadnjih desetletjih se je delovanje obogatilo, saj Radijski oder ustvarja radijske igre, sinhronizira risanke in izvaja pedagoško delo v otroških in mladinskih skupinah. Delujeta gledališki vrtiljak Lučka in vsakoletna Mala gledališka šola Matejke Peterlin. Organizirajo tečaje lepe govorice, natečaj za izvirno radijsko igro ter večer zvočnega gledališča na Repentabru. O svojem delu so izdali številne publikacije, pred kratkim pa odkupili tudi studio Trak.

Drugi del večera je bil namenjen gostom, ki so pred mikrofonom spregovorili o pomenu besede in stanju jezika danes. Pisateljica Evelina Umek je poudarila, da ji beseda pomeni vse. V otroštvu je bila obsojena na molk, zunaj doma ni smela govoriti, tudi doma so bile besede utišane zaradi strahu. Neizrečene besede so se skrile vanjo in čakale, da bodo lahko zazvenele. Slovenska beseda jo je osvobodila in ji še danes daje življenjski smisel. Zaskrbljena je nad prekomerno uporabo angleških izrazov, ki v sodobnem jeziku vedno bolj prevladuje, in opozarja na nevarnost brezbesednosti. Besede oblikujejo naš svet, sovraštvo in brezup na družbenih omrežjih ljudi spreminjata v vodljive množice. Sprememba se mora začeti pri posamezniku, da bodo tudi mlajše generacije odvajale grobost in spoštovale moč besede.

Pisateljica Vilma Purič je dodala, da je beseda orodje, s katerim poimenujemo svet in “ubesedujemo” človeka. Prav z besedo prodiramo vase in se samospoznavamo. Slovenska beseda je za nas še posebej dragocena. Slovenci smo vedno cenili kultiviran jezik, literatura je dosegala vrhunce z avtorji, ki so se oddaljili od vsakdanjega govora in izbrali prečiščen jezik. Danes se meja med govorjenim in pisanim jezikom briše, a občutljivost za pomenske odtenke še vedno ohranja slovenščini globino in izrazno moč. Pisatelj in pesnik Marij Čuk poudarja, da z besedo ni preprosto. Beseda izraža stvarnost in čustva, gradi ali ruši odnose, ustvarja sovraštvo ali se mu upira. Je samostojen izraz, medtem ko je jezik skupnostni, povezovalni element. Beseda in jezik sta danes pogosto razvrednotena. Oblastniki besede uporabljajo za potlačitev človečnosti, hkrati pa lahko služijo kot upor proti diktaturi. Majhni jeziki si ne morejo privoščiti zgolj sporazumevalne funkcije; brez zavedanja zgodovine in pripadnosti stagnirajo. Jezik je živ organizem, ki se spreminja zaradi zunanjih vplivov in notranjih procesov. Književnost in poezija sta zato še vedno znak upora, ustvarjalnosti in revolucionarnosti. Na koncu je Jože Faganel poudaril, da majhen slovenski narod združuje beseda, še posebej izgovorjena ali kombinirana z napisano. Slovenska govorjena beseda je prisotna že dolgo, morda je ena najstarejših ohranjenih v Evropi, zato moramo biti manj sramežljivi glede svoje vloge v evropskem prostoru. Dolgo izročilo materine besede nas zaznamuje za vse življenje. Slovenščini je grozil propad, a ni bila izkoreninjena. Z 42 narečji ima jezik bogato notranjo raznolikost in se kljub pritiskom ohranja; Faganel zato ostaja optimist glede njene prihodnosti.