Papeževa poslanica za postni čas 2026 - Učimo se tehtati besede in gojiti prijaznost!

Prejšnji teden je izšla poslanica svetega očeta Leona XIV. za postni čas 2026 z naslovom: Poslušanje in post. Post kot čas spreobrnjenja.

Kot navaja portal www.vaticannews.va, sveti oče na začetku poslanice piše, da je post “čas, v katerem nas Cerkev z materinsko skrbjo vabi, naj Božjo skrivnost ponovno postavimo v središče svojega življenja, da bi naša vera ponovno našla zagon in se srce ne bi izgubljalo sredi nemira in raztresenosti vsakdanjega življenja.” Pot spreobrnjenja se začne takrat, “ko dovolimo, da nas Beseda doseže in jo sprejmemo s poslušnostjo duha. Obstaja torej povezava med darom Božje Besede, prostorom gostoljubnosti, ki ji ga ponudimo, in preobrazbo, ki jo izvrši. Zaradi tega postna pot postane ugodna priložnost, da prisluhnemo Božjemu glasu in obnovimo odločitev, da bomo sledili Kristusu, z njim prehodili pot, ki se vzpenja v Jeruzalem, kjer se izpolni skrivnost njegovega trpljenja, smrti in vstajenja.”

Papež Leon je opozoril na pomembnost dajanja prostora Besedi s poslušanjem, “saj je pripravljenost poslušati prvi znak želje po vstopu v odnos z drugim.” Sveto pismo nas usposablja, da prepoznamo “glas, ki se dviga iz trpljenja in krivice, da ne ostane brez odgovora. Vstop v to notranjo pripravljenost za sprejemljivost pomeni, da se danes pustimo Bogu učiti poslušati, kot posluša On, tako da prepoznamo, da ‘stanje ubogih prestavlja klic, ki v zgodovini človeštva nenehno postavlja vprašanja našemu življenju, našim družbam, političnim in gospodarskim sistemom, in ne nazadnje tudi Cerkvi.’”

Če je post čas poslušanja, je post “konkretna praksa, ki nas pripravlja na sprejem Božje Besede. Zdržnost od hrane je namreč starodavna in na poti spreobrnjenja nenadomestljiva asketska vaja,” ki služi razločevanju naših ‘apetitov’, “ohranja budno našo lakoto in žejo po pravičnosti, ko jo odteguje vdanosti v usodo in jo uči, da postane molitev in odgovornost do bližnjih.”

Da pa bi se post izognil skušnjavi, da bi srce postalo ošabno, ga moramo živeti v veri in ponižnosti. Kot vidno znamenje naše notranje zavezanosti, da se izognemo zlu, mora post vključevati tudi druge oblike odrekanja, saj “samo strogost naredi krščansko življenje pristno.”

Zato papež vernike vabi h konkretni obliki zdržnosti, “k zdržnosti od besed, ki prizadenejo in ranijo naše bližnje. Začnimo razoroževati naš govor, odpovejmo se ostrim besedam, prenagljenim sodbam, slabemu govorjenju o tistem, ki je odsoten in se ne more braniti obrekovanju. Raje si prizadevajmo, da se bomo naučili tehtati besede in gojiti prijaznost: v družini, med prijatelji, na delovnem mestu, na družbenih omrežjih, v političnih razpravah, v medijih, v krščanskih skupnostih. Tako bodo številne sovražne besede prepustile prostor besedam upanja in miru.”

Končno post opozarja tudi na skupnostno razsežnost. Župnije, družine, cerkvene skupine in redovne skupnosti “so poklicane, da se v postu podajo na skupno pot, na kateri naj poslušanje Božje Besede, kakor tudi krika ubogih in zemlje, postane oblika skupnega življenja in post naj podpira pristno kesanje. Na tem obzorju spreobrnjenje ne zadeva samo vesti posameznika, ampak tudi slog naših odnosov, kakovost dialoga, sposobnost, da se pustimo izzvati stvarnosti in prepoznamo to, kar v resnici usmerja hrepenenje, bodisi v naših cerkvenih skupnostih, bodisi v človeštvu, ki je žejno pravičnosti in sprave.

Predragi, prosimo za milost takšnega posta, ki bo naše uho naredil bolj pozorno za Boga in za zadnje. Prosimo za moč posta, ki bo prežel tudi jezik, da se bodo zmanjšale besede, ki ranijo, in rastel prostor za glas drugega. In prizadevajmo si, da bodo naše skupnosti postale kraji, kjer bo krik trpečega sprejet in bo poslušanje rodilo poti osvoboditve in nas naredilo bolj pripravljene in prizadevne v sodelovanju pri graditvi civilizacije ljubezni.

Iz srca blagoslavljam vse vas in vašo postno pot.”