Mehko kot britev ter druge zamolčane in prepovedane zgodbe Milene Miklavčič

Na večeru DSI se je Breda Susič pogovarjala z avtorico Mileno Miklavčič

V ponedeljek, 12. januarja, je v Društvu slovenskih izobražencev potekal prav poseben večer – pretresljiv pravzaprav, saj so se marsikomu ob poslušanju in pripovedovanju zgodb oz. pričevanj Milene Miklavčič naježile dlake. Avtorica je sodelovala in še sodeluje z raznimi časopisi, glasili, revijami in radijskimi oddajami. Piše o družbi, družini, vzorcih, vzgoji in tudi političnih temah ter kritično analizira marsikatero družbeno temo in izbiro.

Zelo poznane in odmevne so njene zgodbe v seriji Ogenj, rit in kače niso za igrače – pripovedi o intimnosti, zlorabah v našem prostoru in tabu temah, zaradi katerih avtorico večkrat tudi zamolčujejo in ji grozijo, naj o njih ne piše več. Leta 2025 je izšel tudi pretresljiv roman Mehko kot britev, navdihnjen po resničnih zgodbah žensk, ki so bile v času jugoslovanske elite prisiljene v tišino, bolečino in podrejenost. Avtorica skozi napeto in realistično pripoved razkriva zamolčano zgodovino – detektivko, ki bralca priklene nase in razkriva malo poznano zgodbo o organizirani prostituciji za visoke osebnosti iz politike, gospodarstva in tudi kulture v času jugoslovanskega režima.

Nekaj ključnih prizorov knjige se dogaja tudi v Trstu, kot smo izvedeli na predstavitvi, ki jo je popestrilo branje odlomkov iz romana, za kar je poskrbela predsednica Radijskega odra Manica Maver. Avtorica je na večeru marsikaj razkrila o pretresljivih zgodbah in pričevanjih žensk, ki jih nato prikliče tudi v svojem pisanju. Več kot 50 let zbira zgodbe, je povedala prisotnim v Peterlinovi dvorani; od nekdaj je dobra poslušalka in ljudje se ji radi odprejo ter izpovejo.

V romanu so drobci krutih usod žensk, rojenih konec 19. in v začetku 20. stoletja. Te ženske so ji pripovedovale, kako je znana televizijska režiserka novačila dekleta, ki so nato postala spremljevalke takratne “jare gospode”, ki je z njimi počela, kar je hotela – bila nasilna in izvajala grozljive spolne prakse, tudi takšne, da so jih zapuščali v krvi, nato pa jih utišali z grožnjami, da bodo storili kaj hudega njihovim družinam, ali pa z obljubo odškodnine ali pokojnine.

Avtorica se je dotaknila tudi teme prodajanja otrok in usode prekmurskih žena, ki so hodile delat v Zagreb k bogatim gospodom. Ena izmed njih ji je pripovedovala, kolikokrat je bila noseča in da nobenega otroka ni videla, saj so bili vsi prodani ali oddani drugim bogatim družinam. Druga pa o tem, koliko splavov je imela. To temo je vključila v roman, saj se ji je zdelo pomembno, da te ženske ne gredo v pozabo, saj so bile dejansko prepuščene na milost in nemilost.

Čas, ko ženske niso imele ničesar svojega – tudi če so bile poročene –, ko je bil mož tisti, ki je razpolagal z denarjem in z njimi pogosto ravnal kot z manjvrednimi, je pustil globoke sledi. To so vse zamolčane travme, zgodbe in krivice, ki vplivajo tudi na prihodnje generacije, je poudarila avtorica, ki se ima za tradicionalno, verno žensko, a piše o temah, zaradi katerih jo gledajo postrani tako tisti, “ki izhajajo iz njenega okolja”, kot tudi levičarji, predvsem pripadniki nekdanje komunistične elite ali njeni simpatizerji.

“Moj značaj je tak, da se nočem nikomur prilagajati. Grem po svoji poti in nočem umolkniti, tudi če mi to ukažejo … in to mi kar naprej ukazujejo,” je povedala avtorica, ki je dobila tudi več smrtnih groženj. Ob tem je dodala, da smo ljudje v teh odnosih še vedno na stopnji pračloveka – ne znamo se pogovarjati in izmenjevati mnenj, saj hitro pride do pljuvanja, zmerjanja in groženj.