Srečanje na temo razvojnih problemov slovenskega šolstva v Italiji: “Ukrepati je treba takoj”

V minulih tednih je v naši javnosti bila medijska pozornost usmerjena predvsem v sejo paritetnega odbora, na kateri so se posvečali odobritvi osnutka nove sestave Deželne šolske komisije za pouk v slovenskem jeziku. Kako se je stvar razvila, smo brali in sledili v medijih, a širša in publiki odprta razprava o tem ni bila možna. Tako je bilo vse do ponedeljka, 19. januarja, ko je Društvo slovenskih izobražencev priredilo pogovorni večer z naslovom Razvojni problemi slovenskega šolstva v Italiji. Dobro obiskan večer, srečanja so se namreč udeležili številni politični predstavniki, predstavniki institucij, krovnih organizacij ter sami šolniki, profesorji in dijaki, je bil razdeljen na dva dela. V prvem delu sta ravnatelj Slovenskega raziskovalnega inštituta SLORI Devan Jagodic in raziskovalka SLORI-ja Alenka Verša v glavnih obrisih predstavila demografske spremembe, ki zaznamujejo našo manjšinsko skupnost in s tem tudi šolsko populacijo. Te spremembe so tako obsežne in globoke, da zahtevajo prilagoditev šolske ponudbe in samega načina poučevanja, je povedal predsednik DSI Martin Brecelj, ki je uvedel večer. Drugi del večera pa je bil namenjen predstavitvi prispevkov nekaterih razpravljalcev. Ti so bili ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič Peter Černic, dijakinja državnega liceja France Prešeren Malina Dolhar, tajnica Sindikata slovenske šole Katja Pasarit, predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze Nives Cossutta, pokrajinska podpredsednica Sveta slovenskih organizacij za Tržaško Marija Brecelj in predsednik institucionalnega paritetnega odbora za vprašanja slovenske manjšine Marko Jarc.

KONKRETNI PODATKI O DEMOGRAFSKIH SPREMEMBAH

SLORI skuša s svojimi raziskavami pomagati skupnosti pri prepoznavanju problemov in pri iskanju rešitev, predvsem pa pri odgovarjanju na številne družbene izzive, ki nas obdajajo, je uvodoma pojasnil Devan Jagodic. S kolegico Alenko Verša sta na večeru povzela, kako lahko nekateri demografski in družbeni trendi vplivajo na trenutni ustroj manjšinskega šolstva, in ponudila nekaj iztočnic za nadaljnjo razpravo. Pripravila sta tri glavne sklope, in sicer sta najprej analizirala demografske trende na območju avtohtone slovenske poselitve v Italiji, potem dinamiko vpisov v vzgojno-izobraževalne zavode s slovenskim učnim jezikom oz. slovensko-italijanskim dvojezičnim poukom v Italiji ter spremembe v narodnostnem in jezikovnem sestavu šolajoče se populacije. Najprej je bilo razvidno, da je ena značilnost sodobnega časa izrazita demografska zima, je poudaril Jagodic, ki je s pomočjo grafikonov prikazal, kako je upad prebivalstva razviden v vseh občinah, z edino izjemo občine Tržič. “Nas je manj in obmejno prebivalstvo se vedno bolj stara, pri nas se iz leta v leto rojeva vedno manj otrok.” Glede dinamike vpisov, analiziranih od povojnega obdobja do danes, pa je pojasnil, da je velik upad zaznaven od leta 2019 do danes, saj smo v teh letih izgubili več kot 500 otrok, to je več kot 70 na leto. Upad vpisanih je najbolj opazen v osnovnih šolah, to se pravi, da se demografsko krčenje kaže na nižji stopnji šol. Raziskovalka Alenka Verša je nato občinstvu podala primerjavo med številom rojenih otrok in številom vpisanih otrok iz iste generacije v prve razrede osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom. Pojasnila je, da je število v letih padlo, da je demografska kriza zelo pomemben dejavnik, a tega upada ne pojasni v celoti. “Dejstvo je, da je zanimanje za slovenske osnovne šole upadlo in definitivno ne narašča,” je poudarila Alenka Verša, ki je še predstavila osip šolajočih otrok pri prehajanju z ene stopnje na drugo. V desetih letih, je dejala, smo po poti izgubili približno 560 otrok. Na osnovi vseh analiziranih podatkov se lahko izriše tudi slika v prihodnosti. Ob upoštevanju povprečnih deležev prehajanja v zadnjih osmih letih, ko beležimo upad vpisovanja v slovenske šole, lahko pričakujemo, da bomo v naslednjih treh letih imeli približno 20 otrok manj na osnovnih šolah, v naslednjih osmih letih 50 otrok manj na prvostopenjskih srednjih šolah in v naslednjih desetih letih kar 80 otrok manj na drugostopenjskih srednjih šolah, je sklenila Alenka Verša. Zadnji del uvodnega predavanja pa je Devan Jagodic namenil spremembam v narodnostnem in jezikovnem sestavu šolajoče se populacije v različnih časovnih izmenah, pri čemer lahko spoznamo, da je v zadnjih letih narasla skupina neslovenskih otrok v slovenskih vrtcih, medtem ko se je znižala na drugostopenjskih šolah. Nazadnje je Jagodic podal še sklepne misli, številne iztočnice za razpravo in ključne izzive za prihodnost slovenskega šolstva v Italiji.

POGLEDI IN PRISPEVKI

Kot že omenjeno, so se v drugem delu zvrstili nekateri govorci, ki so udeležencem večera podali lasten pogled na trenutne razmere. Prvi je bil ravnatelj Peter Černic, ki je takoj pojasnil, da po njegovem mnenju ne govorimo več o razvoju šolstva v Italiji, temveč o obstoju. “Mora biti jasno, da ob demografskih podatkih obstajajo tudi strukturne težave, ki postavljajo pod vprašaj obstoj slovenskega šolstva,” je povedal. Slovensko šolstvo v Italiji zaposluje več kot 700 ljudi, kar predpostavlja zelo velik letni strošek. Po kazalnikih, je poudaril Černic, je naš sistem zelo zaščiten: zaposleno imamo eno osebo za vsakih 5,4 dijaka, enega učitelja na 6,3 dijaka, na evropski ravni pa imamo enega zaposlenega učitelja na vsakih 12,2 učenca. Italijansko ministrstvo namreč vidi te kriterije in po njih ocenjuje slovensko šolstvo. Ob tej situaciji pa Černic meni, da je glavni problem upravljanje in odločanje, saj smo edini manjšinski šolski sistem v Italiji, ki odgovarja neposredno Rimu, to se pravi, da vse odločitve o prenovi šolstva pri nas ne morejo biti strukturne, ker nimamo enega organa, ki bi za to poskrbel. Največja in praktično nepremostljiva težava je, da nimamo političnega organa, odgovornega izključno za slovenske šole, zato bomo vedno v težavah, zlasti takrat, ko bo treba zagovarjati za nas ključne zahteve. Černic tudi meni, da je zadeva o Deželni šolski komisiji prava izguba časa, saj se medtem v Italiji odloča o drugih šolskih reformah, ki pa nas ne skrbijo in zanimajo. “V takih okoliščinah je jasno, da je strategija, ki jo imamo, strategija, ki nas vodi v smrt. Ni mogoče, da v svetu, kjer imamo stalne spremembe, se mi temu odpovemo, saj tako ne bomo zdržali. Edina možnost za obstoj je sprememba,” je sklenil Peter Černic.

V nadaljevanju je svoj pogled na razmere predstavila mlada dijakinja liceja Prešeren Malina Dolhar. Hitro je pojasnila, da se ne moremo izogniti dejstvu, da če v Italiji nasploh upada število rojstev, se to enako ali še izraziteje dogaja v manjšini. Prav zato, je poudarila, se moramo še toliko bolj truditi, da se bodo naši otroci, ki jih bomo vpisali v slovenski vrtec, kasneje vpisali tudi v slovenske višje šole. Predstavila je nekatere zanimive predloge, kako lahko na preprost način šola in učitelji oz. profesorji bistveno sodelujejo in vplivajo na prihodnost otroka, ki je ključen za obstoj skupnosti. Vključevanje in sodelovanje z domačimi društvi med šolskim poukom, vsakodnevne aktivnosti in vsakodnevno ozaveščanje o obstoju slovenskega šolstva v Italiji ter o pomembnosti le-tega lahko bistveno pripomorejo k izbiri pouka v slovenskih vrtcih, šolah in še naprej. Svoj prispevek je Malina Dolhar sklenila s trditvijo, da se bo vsakodnevno zavzemala za to, da bo šolstvo v zamejstvu nekaj spodbudnega in trdnega, da bo temelj naše identitete in tako tudi prihodnosti naših otrok.

Sledil je prispevek tajnice Sindikata slovenske šole Katje Pasarit, ki je takoj povedala, da se ji zdi srečanje primerna priložnost za razpravo med širšo javnostjo in ji bo zaradi tega prepustila svoj čas. Kljub temu pa je poudarila, da če smo se srečali na takem večeru, je to gotovo zaradi tega, ker je vsakemu šolanje v slovenskem jeziku in njegova prihodnost pri srcu. Sindikat slovenske šole se sam posebej srečuje z marsikaterimi težavami, ki so osebne vrste, prav tako pa s takimi, povezanimi z drugimi strukturami. “Na pladnju je kar nekaj izzivov, vendar težave so in so občutene,” je sklenila.

V nadaljevanju je udeležencem spregovorila novoizvoljena predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze Nives Cossutta. Poudarila je, da je šolska problematika za SKGZ eno ključnih vprašanj in je ves čas v ospredju njenega delovanja. Vodstvo SKGZ namenja temu področju veliko pozornosti ter se zaveda, da mora krovna organizacija delovati kot opora skupnosti in se stalno ter sistematično soočati z vsemi akterji. Težav slovenske skupnosti predsednica ne vidi v pomanjkanju idej ali predlogov, temveč predvsem v pomanjkljivem rednem povezovanju in usklajenem delovanju vseh vpletenih. Posebej zaskrbljujoč se ji zdi nov predlog zmanjšanja števila predstavnikov dijakov in staršev v Deželni šolski komisiji. Predsednica je svoj poseg sklenila z nekaterimi vprašanji glede šolstva, ki še danes nimajo odgovora in ki si jih je treba nujno postaviti, ter z mislijo, da take šolske problematike zahtevajo redno in resno soočanje med vsemi akterji.

Pokrajinska predsednica Sveta slovenskih organizacij Marija Brecelj je na večeru zbranim predstavila predlog o ustanovitvi šolskega foruma, ki ga je oblikovala pred meseci in so ga delno uskladili s SKGZ. Žal je predlog obtičal, a je sedaj napočil pravi čas za njegovo predstavitev, je pojasnila. Namen foruma je iskanje obče sprejemljivih sistemskih predlogov za razvoj, ohranitev in rast šolskega sistema s slovenskim učnim jezikom v Italiji. Tega ustanavljata krovni organizaciji, ki bosta na koncu del zbrali in predelali zaključke ter jih posredovali vsem zainteresiranim.

Področja dela foruma so omejena, vsaka skupina bi se podrobneje ukvarjala le z določenim vidikom, na primer: izpostaviti je treba šolsko mrežo za šolsko ponudbo vseh stopenj, delati na atraktivnosti in prepoznavnosti šol s slovenskim učnim jezikom, osredotočiti se na slovenski jezik in kulturo, ki je neločljiv del šolske vzgoje, vzpostaviti večje sodelovanje med Slovenijo in Italijo, prav tako pa tudi ozaveščati in vključevati starše. Delovanje bi torej potekalo znotraj delovnih skupin, katerih zaključki bi lahko bili dobra podlaga za predloge in odločanja v sklopu Deželne šolske komisije, je sklenila Marija Brecelj.

Zadnji na vrsti, a morda najbolj pričakovan je bil predsednik institucionalnega paritetnega odbora za vprašanja slovenske manjšine Marko Jarc. Svoj poseg je začel z zadevo krčenja ravnateljstev, ki se je pripetilo pred časom. Sprejet je bil finančni zakon, s katerim sta bili ukinjeni dve ravnateljski mesti, ne da bi bila slovenska skupnost o tem predhodno obveščena. Minister Valditara je našo stvarnost sicer poznal, vendar se ni zavedal vseh njenih posebnosti, je pojasnil Jarc. Šele po dolgem pogovoru, ki je trajal več kot eno uro, je razumel posledice takšne odločitve in ponovno potrdil obe ukinjeni ravnateljski mesti. Ob tem je podal priporočilo, naj se v Trstu vzpostavi mehanizem, ki bo omogočal, da o meri in organizaciji slovenskega šolstva odločamo sami. Kljub temu se danes znova pripravljajo zakoni, ki naše posebnosti ne upoštevajo. Pri tem je ključnega pomena tudi čas. Strinja se z oblikovanjem forumov in razprav, vendar opozarja, da si ne smemo domišljati, da imamo še tri ali štiri leta časa. “Ukrepati je treba takoj.” O vprašanju Deželne šolske komisije je dejal, da je ključna, kajti to je edini institucionalizirani organ, s katerim slovensko šolstvo razpolaga, ter edini organ, ki ga zakon izrecno predvideva, zato je njena okrepitev nujna. Po predlogu, ki ga je paritetni odbor obravnaval, bi v komisiji sedela tudi dva slovensko govoreča predstavnika, ki ju imenuje deželni svet, poleg predstavnikov krovnih organizacij ter različnih kategorij, ki sestavljajo šolski sistem. Komisija mora ostati učinkovita in operativna. Po zadnjem predlogu, ki je bil odobren z možnostjo nadaljnjih popravkov, bi imela 15 članov, sestavo pa bi bilo po potrebi mogoče še razširiti, je pojasnil Marko Jarc, na primer z več predstavniki staršev ali dijakov. Politično vodstvo in civilna družba sicer ne moreta odgovarjati na vsa operativna vprašanja, imata pa veliko odgovornost, da ustvarita pravni in institucionalni okvir, v katerem se lahko slovenska skupnost razvija, je sklenil predsednik paritetnega odbora.

RAZPRAVA IN VNETA DEBATA

Obsežna in poglobljena vsebina ponedeljkovega srečanja je pri navzočih neizogibno spodbudila razmislek in odprla razpravo. V njej so sodelovali številni udeleženci, med njimi deželna tajnica SSk Fulvia Premolin, nekdanja predsednica SKGZ Ksenija Dobrila, prof. Tamara Petaros, demografinja prof. Marija Mamolo ter deželni predsednik SSk Damjan Terpin. Vsak je prispeval svoje videnje in stališče, nekateri bolj odločno, drugi bolj zadržano. Ob zaključku velja poudariti, da so vsi, ki so kakorkoli vključeni v oblikovanje prihodnosti slovenskega šolstva v Italiji, na svoj način že prispevali pomembne dele k skupni zgodbi. Hkrati pa je ponedeljkovo srečanje pustilo tudi nekoliko nelagoden občutek, da so se ključni sogovorniki šele zdaj prvič zares srečali in si neposredno izmenjali konkretna stališča – kar bi bilo, če bi držalo, resnično skrb vzbujajoče. Ob tem je treba jasno poudariti še nekaj: dokler se bo razprava posvečala predvsem iskanju krivde, tehtanju, kdo je storil več in kdo manj, ter medsebojnemu kazanju s prstom, ne bo mogoče narediti odločilnega koraka naprej. Čas je, da se zakoplje bojna sekira in da se začnejo usklajena, skupna prizadevanja za dobrobit slovenske manjšine, ki je ena sama.