Zgodba o poeziji, kulturi in dialogu
Razstava o pesniku Giuseppeju Ungarettiju in Trstu na ogled do 6. februarja
V krasnih prostorih drugega nadstropja državne knjižnice Stelio Crise, na Trgu papeža Janeza XXIII. 6, si je do 6. februarja možno brezplačno ogledati zelo bogato razstavo o pesniku Giuseppeju Ungarettiju in njegovem odnosu do mesta Trst. Razstava je odprta od ponedeljka do četrtka od 8.30 do 18.30 in ob petkih od 8.30 do 13.30, in sicer takrat, ko je odprta knjižnica. Razstavo je temeljito uredil dr. Stefano Crise, sin Stelia Criseja, uglednega tržaškega intelektualca, po katerem je poimenovana tržaška državna knjižnica. Razstava obravnava zelo zanimive vidike o letih, ko je znameniti italijanski pesnik Giuseppe Ungaretti obiskal Trst. Iz gradiva, ki je razstavljeno, je otipljivo, da je Ungarettijeva prisotnost v mestu konkretno in odločilno učinkovala v tržaškem kulturnem okolju, in to vsakič, ko je italijanski pesnik obiskal Trst.
Na razstavi sta dva manjša in večji televizijski zaslon, ki predvajajo filme iz arhiva Teche RAI, vsaka vitrina, v kateri je razstavljeno gradivo, nudi možnost za poglobitev teme prek QR-kode.
Razstava se začne z decembrom leta 1948, ko je tržaški Krožek za kulturo in umetnost povabil Ungarettija, da bi imel v mestu predavanje. Ta dogodek ima močno simbolično vrednost, saj zaznamuje začetek razmerja, ki ga bo pesnik naknadno gojil z mestom. S svojo prisotnostjo v Trstu postane Ungaretti simbol Italije, ki skuša razvijati svojo identiteto tudi prek kulture. Njegov glas postane most med takratnim zahtevnim časom in globino pesniške besede. Že leta 1946 je bilo Ungarettijevo stališče jasno: zavračal je diplomatski molk in slepi nacionalizem ter stremel za tem, da bi se uveljavil pojem domovine, ki bi temeljil na besedi, umetnosti in dialogu med narodi. Po krajšem uvodu pesnika Biagia Marina je bilo Ungarettijevo predavanje pred množičnim občinstvom polno globokih misli. Leta 1959 se je Ungaretti vrnil v Trst in imel predavanje o pesniku Umbertu Sabi.
Iz arhiva tržaškega Krožka za kulturo in umetnost si je na razstavi možno ogledati in prebrati pismo, ki ga je 12. marca 1951 Giuseppe Ungaretti iz Rima poslal Biagiu Marinu. V razstavni vitrini lahko preberemo prijazno zahvalno pismo Umberta Sabe Ungarettiju z dne 4. januarja 1954, v katerem mu pesnik opiše anekdoto iz svojih mladih let. Z dne 19. septembra 1957 je pismo, ki ga je Ungarettiju napisala Sabova hčerka Linuccia, v njem se prisrčno zahvaljuje za vse, kar ji je pesnik povedal o svojem očetu. Obe pismi sta iz arhiva Znanstvenega literarnega kabineta G. P. Viesseux.
Leta 1966 je Ungaretti zopet prišel v Trst, ker ga je povabilo Društvo lavreatov Univerze v Trstu (ALUT), da bi se skupaj s pesniki Liberom De Liberom, Biagiem Marinom in Luigijem Zaninijem poklonil Umbertu Sabi. Istega leta je izšla Ungarettijeva knjižica o Krasu, ki jo je uredil ugledni založnik Vanni Scheiwiller. S tem svojim delom se pesnik idealistično vrača v kraj svojega prvega pesniškega navdiha: na Kras iz časa prve svetovne vojne. Spomin ni omejen le na trpljenje; v pesnikovem pogledu se vojna in bolečina spremenita v lirično kontemplacijo in notranjo spravo. V uvodu h knjigi Stelio Crise poudarja, kako zna Ungaretti s svojo poezijo zrcaliti razkosano človečnost in kako je ta sposobna najti mero, ritem in začudenje s pesniškim jezikom, ki združuje čustveni naboj in formalno doslednost.
Vloga Stelia Criseja je bila v desetletjih po drugi svetovni vojni v Trstu nadvse pomembna. Crise je pripomogel k temu, da so v Trst od vsepovsod prihajali pesniki in pisatelji iz Italije. Vedno si je skrbno prizadeval, da bi izdali literarna dela tržaških in istrskih avtorjev. Sodelovanje Stelia Criseja z založnikom Vannijem Scheiwillerjem je bilo zelo intenzivno in postala sta izjemna prijatelja, neizmerno sta se spoštovala med seboj.
Ungaretti je vse svoje življenje gojil globok odnos do likovne umetnosti. Ob obisku razstave Lojzeta Spacala v tržaškem Muzeju Revoltella 16. februarja 1968 se je ustavil pred umetniškim delom, ki je prikazovalo burjo na Krasu. To Spacalovo delo je Ungaretti močno občudoval in slovenskemu umetniku v knjigi s podpisi obiskovalcev poklonil prijazno misel. Na razstavi je na ogled stran, na kateri je napisan Ungarettijev lastnoročni komentar oziroma posvetilo Lojzetu Spacalu. Na ogled je knjiga grafičnih del od leta 1936 do 1967, Opera grafica 1936-1967, Lojzeta Spacala, ki jo je izdal Vanni Scheiwiller, vključno z besedili umetnostnih zgodovinarjev Rodolfa Pallucchinija in Franca Russolija.
Dne 15. februarja 1968 je Univerza v Trstu na slovesnem dogodku podelila pesniku Ungarettiju častno diplomo. To je bil zelo pomemben dogodek, višek za razmerje, ki ga je Ungaretti imel z mestom Trst. Univerza je slovesen dogodek organizirala zelo skrbno in natančno. Slovesnost se je odvijala v veliki dvorani univerze na Trgu Evrope, prisotnih je bilo več sto uglednih gostov in predstavnikov oblasti. Besede, ki jih je Ungarettiju poklonil Marcello Gigante, dekan fakultete za literaturo in filozofijo, so izražale velik pomen, ki ga je imel Ungarettijev glas, ker je znal ubesediti tesnobe in upe sodobnega človeka ter obnavljal italijanski pesniški jezik.
Razstava prikazuje tudi gradivo za založniški projekt iz leta 1968, ki ga niso nikoli izpeljali, ima pa zelo velik simbolični pomen. Ungaretti je govoril o Trstu kot o kraju sožitja med narodi, obsojal je vsakršno etnično sovraštvo, pozival je k svobodi, miru, ljubezni, enakosti, razumu. Projekta niso uresničili, ampak prav njegova nedokončanost je izraz idealnega fragmenta: to je njegov zadnji pesniški pogled na Trst, mesto, ki postane zrcalo duše. Ungarettijeve besede so naslednje (v Trstu, 16. februarja 1968): “V upanju, da bi mesto Trst postalo, kot je njegova starodavna tradicija, most za združitev različnih ljudstev, ki ga obkrožajo. To je prva dolžnost italijanstva in Trst to ve.”
Ungaretti je v letih 1948, 1966 in 1968 v Trstu srečal tudi pesnika Biagia Marina. Dnevniki pesnika iz Gradeža so glavni vir za razumevanje njunega odnosa.
Med reprodukcijami črno-belih fotografij velikih dimenzij je tudi slika, ki prikazuje pesnika Ungarettija in njegovo mačko. Njen avtor je fotograf Luigi Garolla, fotografija pa je povzeta iz revije L’illustrazione italiana (štev. 8, let. 87, avgust 1980, Milan). Druga reprodukcija črno-bele fotografije velikega formata prikazuje Ungarettija, ko je bil v Benetkah med študentskimi demonstracijami. Ta slika je povzeta iz Ungarettijeve knjižice “Allegria”, Annalise Cime, izdal jo je Scheiwiller leta 1970. Zanimiva je tudi fotografija L’arrivo z dne 14. februarja 1968, ki prikazuje Ungarettija ob njegovem prihodu v Trst. Poleg Ungarettija in Stelia Criseja (na sliki zgoraj) so na sliki spodaj še Fulvio Tomizza, Marcello Mascherini in Manlio Cecovini. Na sliki se v ozadju vidi tabla z napisom “Primorski dnevnik”.
Na majhnem zaslonu se predvaja zabaven del filma, v katerem Alighiero Noschese oponaša Enzo Sanpò in Giuseppeja Ungarettija. Povzet je iz oddaje Doppia coppia iz leta 1969 (Teche RAI). Zanimiv je črno-beli film o kulturi v Trstu, ki ga predvajajo na velikem televizijskem zaslonu in traja približno štirideset minut. Gre za oddajo L’Approdo settimanale di lettere ed arti, štev. 145, z dne 5. junija 1967 (Teche RAI). Obiskovalci si lahko film udobno ogledajo, saj sta jim na razpolago dva stola. Film prikazuje tržaško kulturno stvarnost in mestni utrip tistega časa ter nekaj pomembnih značilnosti naše manjšinske kulturne stvarnosti, kot na primer takratno Tržaško knjigarno, ki se je nahajala v Ulici San Francesco. V filmu sta omenjena pisatelja Alojz Rebula in Boris Pahor. Prikazuje tudi nekdanjo stvarnost na Ponterošu. Ugledna člana naše skupnosti v intervjujih spregovorita o nastanku revije Most, o pomenu in ciljih, ki jih je takrat imelo Stalno slovensko gledališče v Trstu. Film poudarja velik pomen, ki ga ima slovensko gledališče v Trstu kot središče kulturnega življenja tržaških Slovencev, in dejstvo, da je produkcija Stalnega slovenskega gledališča zelo visoke kakovosti. Lahko si ogledamo in poslušamo del gledališke predstave, ki je bila takrat uprizorjena v Stalnem slovenskem gledališču. Film govori tudi o napetem vzdušju, ki je vladalo takrat v mestu. Poudarja pomen avtorjev, kot so Scipio Slataper, Biagio Marin, Fulvio Tomizza in Italo Svevo. Omenja lik Pasqualeja Revoltelle, ki je zapustil mestu Trst veliko bogastvo.
V filmu je omenjena tudi burja. V burji, ki je bila protagonistka našega mesta, se izražata in začutita napetost in dramatičnost tistega časa. Burja se je pozimi v mestu pojavljala skupaj z mrazom in veliko količino ledu, ki je na cestah ljudem otežkočal hojo. A Tržačanke in Tržačani so se ob najslabšem zimskem vremenu družili v toplih pivovarnah, skomignili so z rameni ter prepevali Viva la a e po’ bon, pesem, v kateri so izražali svojo brezskrbnost in radoživost, ki sta jih najbrž podpirali tudi ob težkih življenjskih preizkušnjah.
