Božično voščilo goriškega nadškofa - Ko se leto izteka, milost ostaja: spreobrnjenje, upanje in mir
Božič 2025 zaključuje leto, ki sta ga zaznamovala dva dogodka, tesno povezana z našo goriško Cerkvijo: jubilej in evropska prestolnica kulture. Ob koncu teh dogodkov je povsem naravno, da se oddahnemo, zlasti tisti, ki so bili vanju močno vključeni in obremenjeni. Še bolj spontana pa bi morala biti zahvala vsem, ki so se na različne načine trudili, predvsem pa Bogu, ki nam je po teh dveh priložnostih podaril prav posebno milost. Milost, ki je ne smemo izgubiti, temveč jo moramo živeti tudi v prihodnjem letu in jo širiti okrog sebe, kakor so to storili pastirji ob vrnitvi iz Betlehema: “Pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, kakor jim je bilo povedano.” (Lk 2,20)
Katera milost? Najprej tista dvojna, ki nam jo je ponudil jubilej: spreobrnjenje in upanje. Spreobrnjenje kot bolj samozavesten, svoboden in celo z veseljem živet odnos vere z Gospodom, ki nas ljubi. Ljubezen, ki nas prehiteva, spremlja, podpira, tolaži in odpušča. In prav to nas dela bolj umirjene ter sposobne z upanjem sprejemati življenje.
Upanje – krepost, ki je tako nujna v “prelomu obdobij”, ki ga doživljamo z bojaznijo in zaskrbljenostjo. Vojne, družbene in gospodarske krize, staranje prebivalstva, pomanjkanje perspektiv za mlade, negotovost glede prihodnosti itd. – vse to deluje proti upanju in ga prikazuje kot iluzijo. A krščansko upanje je zanesljivo upanje, ne varljivo, ker je utemeljeno na ljubezni, ki je Sina Božjega privedla do tega, da je postal človek kakor mi – kot otroka ga bomo občudovali v jaslicah – in da je dal svoje življenje za nas. “Romarji upanja” je bilo geslo letošnjega leta; toda romanje se nadaljuje tudi v prihodnje, ne konča se 28. decembra, ko bomo v stolnici obhajali zaključek jubileja. Tudi romanje osebnega in skupnostnega življenja mora še naprej nositi upanje.
Tudi leto Gorice in Nove Gorice kot skupne evropske prestolnice kulture je imelo svojo “milost”, ki je ne smemo izgubiti: milost kulture, ki želi znova odkriti najbolj pristne vrednote, na katerih je po tragediji druge svetovne vojne zrasla nova Evropa in ki so pri nas omogočile preseganje meje, ki se je zdela nepremostljiva (najprej tiste v srcih in mislih ljudi, še bolj kot fizične meje). Gre za kulturo znanja, spoštovanja, medsebojnega cenjenja, sprave, sodelovanja in bratstva, ki sta jo Gorica in Nova Gorica skušali živeti v tem letu in ki mora rasti tudi v prihodnje ter tako postati majhen, a pomemben zgled za številne primere razdeljenosti in konfliktov v Evropi in po svetu.
“Mir ljudem na zemlji, ki so Bogu po volji” se glasi pesem angelov na betlehemskem nebu v božični noči. Pesem, ki mora odmevati tudi danes in pritegniti može in žene “dobre volje”, kakor je govoril stari prevod angelskih besed. “Dobre volje” je lahko le tisti, ki se čuti ljubljenega in je zato sposoben tudi sam ljubiti: prav zato, ker nas Bog ljubi – in rojstvo Božjega Sina v Betlehemu to dokazuje – tudi mi lahko ljubimo ter s tem premagujemo številne težave in malodušje.
Sprejmimo torej kakor pastirji povabilo angela, da gremo v Betlehem: “Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.” (Lk 2,10-12) Isto znamenje je dano tudi nam: znamenje odrešenja, ljubezni in zato upanja – to je Gospod Jezus. On mora biti v središču našega življenja. Tako je priporočil papež Leon v svoji prvi homiliji, namenjeni kardinalom dan po izvolitvi: “Jezus je Kristus, Sin živega Boga, edini Odrešenik in razodevalec Očetovega obličja. V njem se je Bog, da bi bil ljudem blizu in dostopen, razodel v zaupljivih očeh otroka, v živahnem umu mladeniča in v zrelih potezah moža (prim. 2. vatikanski koncil, pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 22), dokler se po vstajenju ni prikazal svojim z veličastnim telesom. Tako nam je pokazal vzor svete človeškosti, ki ga lahko vsi posnemamo, in obenem obljubo večne usode, ki presega vse naše meje in sposobnosti.”
Vzor svete človeškosti nam ponuja Jezus že s tem, da je bil otrok v Betlehemu. Vzor, ki ga je treba z njegovo milostjo posnemati, da bi tudi v prihodnje ostali romarji upanja ter možje in žene, ki prinašajo kulturo miru in pričujejo zanjo. To je dar, za katerega prosimo ob prihajajočem Božiču – da bi milost, ki smo jo letos na poseben način živeli in izkusili po obeh dogodkih, še naprej rojevala sad v vsakem izmed nas, v naših skupnostih in v družbi, v kateri živimo.
Buon Natale, vesel Božič, bon Nadal!
