Simpozij o Francu Basaglii kot človeku, ki je zaznamoval evropsko kulturo
Tridnevni simpozij v Gorici in Novi Gorici
Od 12. do 14. novembra je v Gorici in Novi Gorici v okviru Evropske prestolnice kulture potekal mednarodni simpozij Franco Basaglia: onkraj meja. Konferenca je poudarila pomen svobode pri oskrbi duševnega zdravja in pozvala k nadaljnjemu premiku proti vključujočim, dostopnim in skupnostnim storitvam. Seminar je združil strokovnjake, psihiatre, umetnike, raziskovalce, psihologe in druge socialne delavce z vsega sveta. Poleg nekdanjih direktorjev Goriške in Tržaške službe za duševno zdravje, Franca Perazze in Roberta Mezzine, so v razpravi sodelovali tudi profesor Vito Flaker, Jošt Cafuta Maček iz Ljubljane, Vahid Dulović iz Bosne in Hercegovine, Michaela Moser iz Avstrije in Alan Rosen iz Avstralije ter mnogo drugih. Med konferenco so predvajali tudi filme, dokumentarce, predstavili knjige in obiskovali ključne projekte na terenu v Novi Gorici in Gorici.
Prvi dan, ob odprtju, sta v veliki dvorani univerze v Ulici Aviano v Gorici spregovorila goriška občinska svetnica Patrizia Artico in vodja programa GO! Stojan Pelko. Gospa Artico je izrazila veliko navdušenje, da je kraj, kjer so se pred sto leti ljudje bojevali med seboj, dandanes kraj skupnega dialoga in skupne želje po gradnji dveh mest “od spodaj navzgor” skozi dialog. Obžalovala je, da na srečanju ni bilo prisotnih predstavnikov političnih institucij, ki bi lahko sodelovali v razpravi in se neposredno soočili z novimi načrti, ki so v pripravi. V Parku Basaglia in v novih strukturah poteka vrsta posegov v tej smeri, zato upajo, da se projekt prestolnice kulture ne bo zaključil leta 20225, temveč se bo nadaljeval tudi v prihodnjih letih. Naslednji dan je vse prisotne v novem EPICentru v Novi Gorici nagovoril župan Samo Turel. Več kot štirideset let po sprejetju zakona 180 predstavlja ime Franca Basaglie še vedno najmočnejši simbol italijanske psihiatrične reforme in eno najpomembnejših etičnih ter kulturnih referenc v mednarodni razpravi o duševnem zdravju.
Glavno vprašanje, ki je krožilo med seminarjem, je bilo: kaj pomeni govoriti o Basaglii danes? In predvsem: koliko njegove revolucije še živi v naši družbi? Gotovo je Basaglia sprožil veliko spremembo: ni zgolj zaprl norišnice, temveč je postavil pod vprašaj same temelje psihiatrije. Obrnil je perspektivo: najprej oseba, potem motnja. Njegov pristop je ljudem, ki so jih obravnavali zgolj kot “bolne”, “nevarne” ali “neozdravljive”, vrnil pravice, dostojanstvo in glas. Danes je ta sprememba vizije temelj mnogih sodobnih praks: od skupnostne psihiatrije do procesov okrevanja, od teritorialnih služb do mednarodnih gibanj, ki se borijo za odpravo prisile in nasilja. WHO, Svetovna zdravstvena organizacija, pogosto omenja Basaglio kot navdih pri globalnih procesih deinstitucionalizacije.
V mnogih delih sveta ostajajo Basaglieve teorije ključne misli, zlasti v državah, ki poskušajo preoblikovati močno institucionalizirane psihiatrične sisteme. Basaglia je črpal zamisli in se učil pri velikih evropskih mislecih, kot so bili Karl Jaspers, Edmund Husserl, Primo Levi, Ludwig Binswanger, Martin Heidegger, Jean-Paul Sartre, Michel Foucault in drugi. Italija ostaja edina država, ki je popolnoma zaprla psihiatrične bolnišnice. To je zgodovinski dosežek, vendar ne brez težav. Danes se oddelki za duševno zdravje soočajo s pomanjkanjem osebja, razdrobljenostjo storitev in velikimi razlikami med regijami. V nekaterih območjih ostajajo prakse, ki so zelo blizu Basaglievemu duhu, drugod se skrbniška logika ponovno pojavlja v novih oblikah. Basaglia si ni predstavljal le družbe brez psihiatričnih bolnišnic: zamišljal si je družbo, ki bi bila sposobna prevzeti odgovornost za duševno trpljenje kot skupno vprašanje, ne pa prepuščati odločanja ločenim ustanovam.
V času, zaznamovanem z novimi ranljivostmi, delovno negotovostjo, družbeno osamljenostjo, digitalnimi spremembami, prisilnimi migracijami, se Basagliev pristop zdi presenetljivo aktualen. Njegov uvid, da je norost neločljivo povezana s socialnim kontekstom, nam danes omogoča ponovno razmislek o politikah duševnega zdravja, ne le kot kliničnih ukrepih, temveč kot družbenih akcijah. Govoriti o Basaglii dandanes ne pomeni le obeleževati spomin, temveč soočiti se s tem, kar še ni bilo uresničeno, pomeni razmisliti, kako se izogniti novim oblikam izključevanja, tudi digitalnega ali birokratskega, pomeni graditi skupnosti, ki ne potrebujejo novih “totalnih ustanov”. Odgovor, tako bi rekel Basaglia, ni tehnični, temveč politični: nanaša se na vizijo družbe, ki jo želimo ustvariti.
Franco Basaglia danes ni le dediščina, temveč izziv, da duševnega zdravja ne reduciramo na individualni problem, da ohranimo živo idejo, da je skrb odnos, svoboda in vzajemna odgovornost. Psihiatričnih bolnišnic ni več, a skušnjava zapiranja, ločevanja in izolacije se pojavlja v novih oblikah. Dovolj je pomisliti na težave invalidov in oseb s posebnimi potrebami. Zato Basaglievo mišljenje ni le aktualno, je nujno.
