O življenju in spremembah v Nadiških dolinah na predstavitvi knjige Tine Ivnik v TKS

Zaraščanje in upanje v Beneški Sloveniji je naslov zanimive monografije, v kateri mlada avtorica Tina Ivnik obravnava preobrazbo kulturne krajine Nadiških dolin. To območje je sicer od druge polovice 20. stoletja doživelo precejšnje spremembe, tako družbene kot tudi kulturne. Delo pisateljice, ki je sicer izšlo iz doktorske disertacije, je letos izdala Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Predstavili so ga v petek, 7. novembra, v prostorih Tržaškega knjižnega središča. Z avtorico Tino Ivnik se je pogovarjala Barbara Fužir Schart.

Avtorica je na srečanju uvodoma pojasnila, da je delo oz. monografija nastala iz želje po raziskovanju obmejnega območja. Po nasvetu profesorja se je tako osredotočila na Beneško Slovenijo oz. prostor, ki je danes v širšem kontekstu v matici razmeroma malo poznan. Medtem ko je območje Trsta in okolice precej znano, je Beneška Slovenija še precej nejasen pojem, je pojasnila. Prvi obisk Nadiških dolin je bil za avtorico čisto poseben. Vzbudil ji je močan vtis, narava in okolica sta jo močno nagovorili, je Tina Ivnik razkrila na predstavitvi. “Takoj ko sem se začela pogovarjati z domačini, so mi pripovedovali z neko nejevoljo o stvareh, ki so se meni zdele lepe in zanimive.” Mnogi na primer niso bili zadovoljni, da je toliko gozda in da se krajina zarašča. Med pogovori je spoznala, da so po drugi svetovni vojni za kulturno krajino zelo dobro skrbeli. Po pobočjih so bile suhozidne terase s poljščinami in kostanji. Kot je poudarila, stare fotografije pričajo o povsem drugačni krajini, kot jo vidimo danes. Gozd sedaj “duši” doline in vasi, gre sicer za veliko spremembo, povezano z opuščanjem kmetijstva in procesi, ki so se dogajali onkraj dolin.

Avtorica se je nato v svojem delu posvetila predvsem vprašanju kulturne krajine. Razmišljala je o tem, da v teh krajih tisto, kar je naravno, vedno nosi tudi močno sled kulture. Kot primer je izpostavila kostanje, ki so jih v Nadiških dolinah gojili, da bi dobili pridelek. Po njenem mnenju bi bilo mogoče tudi zaraščanje krajine razumeti kot kulturni proces oz. kot posledico sprememb v načinu življenja in družbeni dinamiki. Kot že povedano, se je avtorica med nastajanjem dela pogovarjala tudi z domačini. Večjih težav, da bi našla sogovorce, ni imela, objasnila pa je, da je nekatere pogovore opravila tudi v italijanščini, saj so ji sogovorniki pogosto pojasnili, da o bolj kompleksnih temah težko govorijo v narečju. Beseda je na dogodku tekla tudi o številu prebivalcev v Nadiških dolinah ter o priseljevanju. Pojasnila je, da se v te kraje večinoma preselijo potomci izseljencev, saj so danes, v primerjavi s situacijo pred leti, razmere bolj naklonjene življenju v teh krajih. Kljub temu pa se prebivalci soočajo z nekaterimi težavami, kot je oddaljenost od trgovin, pomanjkanje osnovnih storitev in občutek osamljenosti, a kljub temu domačini v tem pogosto vidijo tudi določeno kakovost življenja. Upanje prebivalcev je danes pogosto usmerjeno v turizem, saj gre za območja, ki imajo velik potencial za trajnostni razvoj in turistično zanimivost. Nazadnje je avtorica Tina Ivnik še priznala, da ji je ta prostor ostal izjemno pri srcu. “Še vedno se vračam v te kraje, ki so mi očarljivi in fascinantni,” je sklenila.