Agrigento očara s svojo zgodovino, razočara pa s sedanjostjo

V Dolini templjev ogromno turistov, v mestu pa ne duha ne sluha o Italijanski prestolnici kulture Agrigento 2025

Ko sem stopila na ulice Agrigenta, sem pričakovala, da bo mesto utripalo v znamenju kulture. Muzeji, razstave, koncerti – vse to sem imela v mislih, ko mi je fant predlagal, da bi letošnje “poletne” počitnice konec oktobra namenila Italijanski prestolnici kulture 2025. A že po prvih korakih mi je postalo jasno: dogajanja je bilo malo, kulturnega utripa skoraj nič.

V letu, ko se vsepovsod pri nas govori o Evropski prestolnici kulture GO! 2025 – z iskrenimi čestitkami ali ostrimi kritikami –, sva želela na lastne oči preveriti, kaj se dogaja na čisto drugem koncu Italije, kjer podoben naziv, sicer državni, nosi mesto, po vsem svetu znano zaradi Doline templjev, v Italiji pa kot rojstni kraj Luigija Pirandella in Andree Camillerija, avtorja nadaljevanke Commissario Montalbano.

Med templji in smetmi:   pravi obraz Agrigenta

Nastanila sva se v majhni sobi v središču starega mestnega jedra. Izbrala sva jo, ker so fotografije na spletu obetale slikovite ulice, kamnite hiše in barvita stopnišča. Na prvi pogled je bilo res tako – mesto srednjeveškega izvora na vzpetini zaznamujejo ozke ulice, dolga stopnišča in zidovi iz krajevnega rumenega kamna. A podrobnejši pogled je razkril drugo plat: smeti na ulicah, zapuščene hiše in ruševine, nešteto praznih prostorov.

Poleg vsega tega so mojo pozornost med sprehajanjem pritegnile tudi zelo pogoste luže in vedno mokra tla. Naj pojasnim, da je bilo konec oktobra na Siciliji lepo, poletno sončno vreme, zato si nikakor nisem mogla razložiti tako mokrih tal. Odgovor sem dobila med brskanjem po spletu, ko sem odkrila, da se Agrigento sooča z resno vodovodno krizo. Puščajoče cevi in propadajoča infrastruktura povzročata izgubo kar 60 % pitne vode. Mnogi prebivalci se zato zanašajo na cisterne ali drage zasebne dobavitelje, vodo pa pogosto hodijo iskat celo v druge četrti.

Naziv prestolnice kulture naj bi prinesel tudi rešitev te težave – aprila se je uradno začela prenova vodovodnega sistema, a so se dela hitro znašla v središču preiskav zaradi suma korupcije in prirejanja javnih naročil.

Zamude, odstopi in asfalt nad jaški

Tudi priprave na leto 2025 so bile vse prej kot gladke. Vodstvo fundacije Agrigento 2025 se je znašlo v težavah že v prvih mesecih, ko sta odstopila tako predsednik kot direktor. Program so zato predstavili šele 18. januarja, štiri dni pred slavnostnim odprtjem, na katerem je bil prisoten tudi predsednik republike Sergio Mattarella.

Pred obiskom predsednika so se mestne oblasti lotile bliskovitega “olepševanja” – na hitro so asfaltirale cesto, po kateri je moral peljati predsedniški avtomobil, pri tem pa pokrile celo odtočne jaške. Po dogodku so se po spletu hitro razširili posnetki delavcev, ki so z detektorji kovin iskali pokrite jaške pod novo asfaltno plastjo. Dogodke so z značilnim sarkazmom obravnavali v oddaji Striscia la Notizia, bolj resno pa novinarji programa Piazza Pulita. Slaba reklama za mesto, ki bi moralo Italiji predstavljati zgled kulturne prenove in spodbuditi obisk tako tujih kot domačih obiskovalcev.

Prestolnica kulture brez znakov kulture

Podobno kot pri nas, ko na vsakem koraku naletiš na logotip GO! 2025 ali vsaj prepoznavni element turkizne barve, sem pričakovala, da bom tudi v Agrigentu povsod videla razpoznavni znak in druge simbole Italijanske prestolnice kulture. A po mestu – nič. Le štiri zastave na trgu pred mestno hišo in gledališčem Pirandello. Ko sem na ulici, ki je vodila do mogočne stolnice s škofijskim muzejem, zagledala nekaj barvitih zastavic, sem se skoraj premislila. Ko pa sem se približala, sem opazila, da so te vabile mimoidoče na veliki mednarodni festival glasbe in digitalne umetnosti FestiValle, ki se je v organizaciji družbe Eni Plenitude odvijal na začetku avgusta – torej več kot dva meseca pred najinim prihodom – in sicer že devetič zapovrstjo, ne kot projekt leta 2025. O drugih plakatih za prihodnje dogodke pa ne duha ne sluha.

S fantom sva iskala tudi manjše pobude: koncerte lokalnih skupin, predstavitve knjig, javne debate. Ničesar. Kljub temu da je bil naziv dodeljen mestu, so se številne aktivnosti očitno dogajale v okolici Agrigenta. Že v programu, s katerim je prestolnica kulture predstavila svojo kandidaturo, je bil velik poudarek namenjen širši regiji, še posebej Lampedusi. Kljub temu bi bilo pričakovati, da bo osrčje dogajanja Agrigento – ki pa je ostal skoraj brez kulturnega utripa.

Sciacca: kar bi Agrigento lahko bil

Eden redkih izletov, ki je v naju vzbudil pravo navdušenje, je bil obisk mesteca Sciacca v pokrajini Agrigento, od glavnega mesta oddaljenega uro vožnje z avtom, nedosegljivega z javnim prevozom. Znotraj promocije prestolnice kulture je bilo mestece velikokrat omenjeno zaradi številnih znamenitosti, tam pa so se odvijali tudi različni projekti uradnega programa Agrigento 2025.

Mesto ob morju je delovalo popolnoma drugače od italijanske prestolnice kulture – čisto, urejeno, polno življenja in obmorske svežine. Prav s tem izletom sva končno začutila tisto Italijo, ki jo v promocijskih posnetkih opevajo kot sončno, živahno in privlačno.

Tudi v časopisih nič

Vsako jutro sva se s fantom rada poglobila v lokalne časopise, da bi bolje razumela vsakdanje življenje kraja. Prvo jutro, ko sva se odpravila na zajtrk, pa si nisva predstavljala, da bo iskanje časopisa tako dolgotrajno. V slaščičarni ga ni bilo, čemur sva se že začudila, zato sva na spletu poiskala najbližjo trafiko. Teh je bilo kar nekaj, a v njih so prodajali le cigarete – časopise pa le ena trgovina v mestu. Ko sva končno našla dnevnika Il Giornale di Sicilia in La Sicilia, sem zaman iskala novice o kulturnem letu – niti ene omembe, niti ene napovedi dogodka. Šele nekaj dni kasneje, ko sva bila že v Palermu, sem na pol strani zagledala oglas za Dolino templjev z logotipom Agrigento 2025. Le oglas – nič več.

Kljub vsemu veliko turistov

Ne morem reči, da v mestu nisva srečala turistov – vsepovsod je bilo slišati angleški, nemški, francoski jezik in najbrž še marsikaterega drugega, ki ga sama nisem znala prepoznati. Turistov je bilo veliko predvsem v znani Dolini templjev, po kateri je Agrigento znan že dolgo pred letom 2025. “Dolina templjev je mesto zase,” mi je povedala Ilaria, arheologinja in vodička po arheološkem parku. Ko sem jo vprašala, kako doživlja leto 2025, je bilo razočaranje iz njenih besed očitno: “Pričakovali smo veliko več. Mesto si zasluži veliko več.”

Odgovor arheologinje, ki je več let delala v drugih italijanskih mestih, v rojstni Agrigento pa se je vrnila zaradi ljubezni, je potrdil moj občutek, da se je v mestu dogajalo zelo malo.

Veličastna preteklost, neizkoriščena priložnost

Agrigento ostaja očarljiv zaradi svoje zgodovine in starodavnih templjev. A medtem ko preteklost še vedno blesti in vedno nova odkritja razkrivajo bogato zgodovinsko dogajanje, sedanjost ostaja ujeta med zamujene priložnosti in slabo upravljanje. Agrigento sem zapustila z mešanimi občutki: občudovanjem nad njegovo dediščino – in razočaranjem nad tem, kako malo zna iz nje potegniti.

Ob sprehodih po Agrigentu sem večkrat pomislila tudi na domačo Gorico. Pogosto sem bila do dogajanja v sklopu Evropske prestolnice kulture precej skeptična – zdelo se mi je, da bi se marsikaj dalo izpeljati bolje ali drzneje. A prav v Agrigentu sem spoznala, koliko smo v resnici že dosegli. Kljub pomanjkljivostim je GO! 2025 v Gorico in Novo Gorico prinesla veliko: nove kulturne povezave in izboljšano infrastrukturo, kar pa je najpomembnejše – okrepljeno sodelovanje med mestoma in državama ter približevanje ljudi slovenski in italijanski kulturi. Če primerjam izkušnji, lahko rečem, da se duh skupnega projekta pri nas resnično čuti – in to je vredno ceniti.