Novi in stari pogledi v psihiatriji

Pogovor z dr. Sanjo Rozman o nekemičnih zasvojenostih

V Goriški knjižnici Franceta Bevka v Novi Gorici se je 21. oktobra zbralo veliko bralcev na jesenskem srečanju bralnega kluba. Gostili so namreč dr. Sanjo Rozman, zdravnico, psihoterapevtko, avtorico osmih knjig in ugledno mednarodno predavateljico. Sanja Rozman je bila prva v Sloveniji, ki je na dolgo in široko pisala ter spregovorila o nekemičnih zasvojenostih, še posebno o odvisnosti od odnosov. Svoje znanje in izkušnje uporablja pri delu v Zavodu Sprememba v srcu v Ljubljani, ki ga je ustanovila in ga vodi že trideset let. V terapevtskem programu se posveča poleg psihičnim, tudi telesnim, odnosnim in duhovnim dimenzijam okrevanja. Postavili smo ji nekaj vprašanj.

Kaj je in kako pravzaprav deluje nekemična odvisnost?

Kemične zasvojenosti so zasvojenosti, ki so navezane na kako kemično sestavino, ki jo dobimo v alkoholu, nikotinu, pomirilih in v drugih vrstah mamil. Do pred kratkim so mislili, da ima mamilo v sebi nekaj takega, kar te zasužnjuje. Seveda, da mamilo škoduje, ampak zasvojenost je nekaj drugega. Ko sem bila še mlada zdravnica v ambulanti, sem se s tem malo ukvarjala in nisem točno vedela, kako to deluje. V mojem zakonu se je v tistih letih nekaj zapletlo in sem ugotovila, žal prepozno, da je moj mož igral na srečo in je zapravil celo premoženje. Takrat, v Jugoslaviji, ni bilo nobenega drugega zdravnika, ki bi se tako poglobljeno ukvarjal z zasvojenostjo kot pokojni dr. Janez Rugelj. Vključila sem se v Rugljevo skupino in sem najprej razumela, da sem bila tudi sama odvisna. Moj mož je bil odvisen od igric, jaz sem bila pa odvisna od odnosov. Kot zdravnica sem se začela poglabljati v to in raziskovati ter sem ugotovila, da vsakdo lahko postane odvisen, ne samo od tradicionalnih mamil, kot sta alkohol, marihuana itd., ampak tudi od hrane, pretiravanja s športom, seksualnostjo, hazardnostjo itd. Skupni imenovalec vseh teh odvisnosti je, da se v možganih nekaj spremeni. Vsi imamo v možganih notranje “prenašalce informacij”, adrenalin, ki je del možganov in ki se sproži s “fantazijo”. Ta lahko zasvojenca utiri v beg iz vsakdanje resničnosti, ki je prepredena s težavami, v neresnični svet. Zaradi tega zasvojenec najprej stagnira, pozneje pa vse bolj zaostaja za svojimi vrstniki, ki vsakodnevne življenjske zagate rešujejo pozitivno. Vsi na tak način lahko postanemo zasvojeni. Zadnje čase se veliko govori o odvisnosti od telefončkov, pornografije in podobnega, s čimer se odvisniki ukvarjajo, s prepogostim ukvarjanjem pa postanejo “avtomati” in nimajo več izbire, da bi se za to odločili ali ne.

Napisali ste že osem knjig in zadnja ima naslov Utrinki preteklosti. V angleščini sta izšli dve vaši knjigi: Serenity in Stronger than love, ki sta v ZDA postali uspešnici. Zakaj pišete knjige, naj so to zgodbe ali znanstvene knjige?

Knjige pravzaprav pišem, ker hočem ozaveščati bralce in jim razlagati, na kak način se lahko zgodi, da padejo v past zasvojenosti. 

Kako lahko pomagamo človeku, ki je že padel v kakšne vrste zasvojenost?

Ena glavnih lastnosti zasvojenih je, da si ne pustijo dopovedati, da so zasvojeni, in to je del bolezni. Da se bodo odločili za zdravljenje, je daljši proces. Včasih traja več časa, včasih manj. V zavodu, kjer delam, se vsako leto najavi nova skupina, vsaj petdeset novih nekemičnih odvisnikov. Čez nekaj dni jih ostane v skupini le dvajset, ker drugi niso še pripravljeni sprejeti zdravljenja.

Pred kratkim so na našem območju in v Idriji odprli oddelek možnega hospitaliziranja za zdravljenje nekemičnih odvisnosti, kot so igre na srečo, odvisnost od hrane, pornografije itd. Kaj vi mislite o tem?

Resno zdravljenje zasvojenosti traja tri leta in človek, ki se za to odloči, ne more ostati v bolnišnici toliko časa. Nekateri res rabijo v začetku nekaj dni, da se umaknejo iz okolja, v katerem živijo, in da se hospitalizirajo, enako kot pri alkoholizmu. Pravo delo se začne šele potem. Bolnišnica ne more rešiti teh ljudi, ker si morajo urediti življenje tako, da bodo kolikor toliko harmonično živeli v družini, v poklicu in pri tem ostali trezni. To pa ni enostavna rešitev. 

Povedali ste, da ste sodelovali pri dr. Janezu Ruglju, ki je bil v Sloveniji vrhunski psihiater. Tudi v Italiji je bil Basaglia, ki je začel s podobnim, novim zdravljenjem, a njegovo delo je ostalo nedokončano. Kaj pa je ostalo od zdravljenja, ki ga je uvedel dr. Rugelj?

Ja, nekaj je ostalo, saj jaz in nekateri drugi psihiatri delamo po njegovem sistemu. Pred kratkim sem imela priložnost predstaviti Rugljevo delo v ZDA in moram reči, da so se tam čudili temu, kar je Rugelj dosegel v Sloveniji. On je že pred petdesetimi leti v svoj socialno-andragoški program zdravljenja zasvojenosti uvedel jutranjo telovadbo, vzdržljivostni tek, planinarjenje, pisanje dnevnika, preučevanje učnih knjig in še drugo, kar šele sedaj odkrivajo v psihiatriji.