Pomen Primoža Trubarja za evropsko kulturo na seminarju v Gorici

V evangeličanski metodistični cerkvi v Gorici je v soboto, 25. oktobra, potekal mednarodni seminar o Primožu Trubarju. Med predavatelji so se vrstili razni teologi in zgodovinarji. Tako je Klaudija Sedar iz Zavoda Primož Trubar v Murski Soboti predstavila pomen Primoža Trubarja za slovenski narod, Peter Primožič iz Foruma Trubar je govoril o Knjigi soglasja in Lothar Vogel, pastor v luteranski cerkvi v Wüttembergu in profesor krščanske zgodovine v Rimu, je predstavil Trubarjevo misel v nemški kulturi. Povezoval je Jens Hansen, pastor evangeličanske cerkve v Gorici in Vidmu.

V nedeljo, 26. oktobra, je potekalo bogoslužje v evangeličanski cerkvi v Ulici Diaz, med katerim so vsa svetopisemska in druga besedila, povzeta po zapiskih Trubarja, prebrali v slovenščini. O pomenu Primoža Trubarja pričajo tudi spominske plošče, ki so vidne pri nas: na trgu sv. Antona v Gorici, doprsni spomenik v Gabrijah pred gradom, kjer je pridigal. Zadnje odkritje Trubarjeve plošče je bilo septembra letos, ko so v baziliki sv. Silvestra v Trstu praznovali 500. obletnico njegovega prihoda v mesto, kjer je služboval pri škofu Bonomu. Bil je zagotovo najpomembnejši slovenski reformator. Svoja spoznanja je hotel širiti med domačim ljudstvom predvsem s pisano besedo, zato je natisnil prvi slovenski knjigi in tako pri knjižnem ustvarjanju oral ledino. Kot protestantski pridigar je pridigal in služboval v raznih nemških mestih ter bil sodelavec deželnega glavarja Ivana Ungnada, tako da ga imajo tudi Nemci za svojega reformatorja. Živel je v času silnih razprtij in hudih verskih bitk. Ko so se protestanti z augsburško versko izpovedjo leta 1555 osnovali kot nova oblika krščanstva, so se kmalu zatem skregali in razpadli v najrazličnejše smeri, ki so si bile med seboj v nasprotju, v takšne, v katere se oblikujejo samo dogmatizmi. Trubar se nikdar ni zmenil za ta nasprotja in je zmeraj kazal široko demokratičnost ter skušal vedno približevati nasprotnike in narode. V svojem delovanju in pisanju je bil v nenehnem stiku z vso tedanjo evropsko miselnostjo. Lahko zatrdimo, da se je slovenska literatura začela tako, da je bila s svojim prvim pisateljem, Trubarjem, vključena v evropsko kulturo. Trubar je bil prijatelj najboljših Luthrovih učencev. Dopisoval si je z največjimi teologi svoje dobe ter poznal vse, kar so tedaj v učeni Evropi poznali. Ponosen je bil na svoj jezik in se ni nikoli počutil postavljenega v kot zato, ker je bil Slovenec.

Mislim, da bi se kot Slovenci, s hvaležnostjo do Trubarja, morali vprašati, kakšen je naš odnos do naših velikanov evropske razsežnosti, kot so Primož Trubar, Maks Fabiani ali Jože Plečnik, ko se današnja slovenska vlada vedno bolj odmika od evropskih tradicij, ko obuja spomine na neuvrščeno Jugoslavijo in se obrača v neevropsko smer.