Razbolelo, trpeče srce, a polno ljubezni, brez trohice sovraštva

V SNG Nova Gorica predstava Ljubka, pesnica upanja in ljubezni v produkciji Kulturnega centra Lojze Bratuž Gorica

V intimnosti malega odra Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica se je kot varen svetilnik v pristanu znova zasvetila blaga, nežna, miroljubna osebnost na Primorskem vsem zelo drage pesnice Ljubke Šorli (1910-1993). Pod naslovom Ljubka, pesnica upanja in ljubezni je v novogoriškem gledališču dva zaporedna večera spet zaživela predstava, ki so jo po zamisli Mateja Kavčiča in po scenariju ter v režiji Jasmin Kovic, ki vselej preseneča s svojimi režijskimi koncepti, uresničili v Občini Tolmin v sodelovanju z Zavodom za kulturo, šport in mladino Občine Tolmin in JSKD RS območne izpostave Tolmin l. 2023, ko so tudi s to dramsko uprizoritvijo počastili spomin na 30-letnico pesničine smrti. Naslednje leto, oktobra 2024, je predstava, s tehničnega vidika zelo zahtevna multimedijska monodrama, premiero doživela na velikem odru Kulturnega centra Lojze Bratuž. Kot je bilo že napisano, ta uprizoritev temelji na intervjuju z naslovom Drevo ob Soči, ki ga je z zelo rahločutno pesnico imela prof. Marija Češčut na Radiu Trst A med 14. oktobrom in 9. decembrom 1975. V njem je Ljubka Šorli verjetno prvič razkrila gorje in vse nečloveške muke, ki jih je morala pretrpeti v t. i. Villi Triste v ul. Bellosguardo v Trstu zaradi mučenja Collottija in privržencev njegove črnosrajčniške bande, ki je uživala ob trpinčenju nedolžnih ljudi, predvsem Slovencev, katerih največja krivda je bila neizmerno ljubiti svoj narod in seveda jezik, ki jim je bil svetinja kot duhovniku Martinu Čedermacu iz znanega romana Franceta Bevka (1890-1970). Tudi Ljubka Šorli je trpela zaradi “te krivde”, ki se je še “ojačila”, ko se je poročila z narodno zavednim Slovencem, glasbenikom, pevovodjem in organistom Lojzetom Bratužem (1902-1937), povsem predanim glasbi v Božjo čast in ljubezni do lastnega, takrat grozljivo teptanega naroda, ki je v mukah ječal pod fašističnim škornjem. Zaradi vsega, kar je morala v temnih 30. in 40. letih prejšnjega stoletja prestati, je prerasla v simbol vseh tistih hčera, mater in žen, ki so neznosno trpele pod fašistično oblastjo. Zlobna fašistična roka ji je s kozarcem smrtonosnega, gnusnega zvarka umorila 35 let starega moža, ko jih je ona imela le 27. Ostala je sama z dveletno hčerkico Lojzko (1934-2019) in le nekajmesečnim dojenčkom Andrejem (1936-2011). Težko si je predstavljati, kako je mogla prenesti vse te bolečine in vse ostalo, kar je temu sledilo, fašistične zapore, mučenje, internacijo … in hkrati ostati tako trdna v veri in ljubezni do sočloveka. Vsi tisti, ki smo jo poznali, lahko potrdimo, da iz njenih ust nismo nikdar slišali besede maščevanja, jeze, sovraštva. Vsakomur je podarila prijazno besedo in na ustnicah ji je večkrat zaigral tisti blagi smehljaj, ki ji je razjasnil obraz, še zlasti, ko je bila v družbi otrok. Tem se je kot učiteljica posvečala z vso predanostjo v raznih naših osnovnih šolah, ki jih je na poklicni poti obredla po slovenskih vaseh od Brd do Krasa in nazadnje v Gorici v ul. Randaccio. Nič čudnega ni, če so v Romjanu osnovno šolo poimenovali prav po njej. Vsa njena dolga življenjska pot je z velikim občutkom za njeno prestano trpljenje in občutljivo dušo prikazana v zelo posrečeno in verodostojno stkani monodrami Ljubka, pesnica upanja in ljubezni, v kateri pesnico prodorno pooseblja Arna Hadžialjević, ki je kot članica igralskega ansambla SNG Nova Gorica občinstvu podarila že nekaj močnih, zelo pomembnih igralskih stvaritev. Tokrat se je z izjemno pretanjenostjo vživela v osebnost Ljubke Šorli in jo pronicljivo opisala tako, kot bi jo sama poznala in kot nam je ostala v spominu. Celo njeno občasno zazrtost v neki nam neznani njen notranji svet in trenutno odmaknjenost od tuzemske realnosti je znala igralka ujeti v svojem pogledu in premišljeni mimiki ter kretnjah. Z režiserko Jasmin Kovic, ki je v oddaljenem letu 2007 tudi sama utelesila lik Ljubke Šorli in se ob tej priložnosti prvič podala v svet režije, sta ustvarili res enkratno predstavo, prežeto z veliko občutljivostjo in spoštljivostjo do znane literarne ustvarjalke, ki je neznansko bolečino prekalila v verze, vselej prežarjene z liričnimi utrinki. Ti stihi v klasičnih pesniških oblikah, največkrat je to prav sonet, zlahka najdejo pot do še tako zakrknjenega bralčevega srca. Še posebno ganljivi so prav tisti, ki jih je posvetila možu.

Prizorišče multimedijske monodrame je radijski studio, nameščen na desno stran odra, v katerem protagonistka Ljubka odgovarja na postavljena ji vprašanja in odstira zaveso nad svojimi svetlimi, a tudi zelo bridkimi življenjskimi izkušnjami. Pri tem mestoma poslušamo resnično radijsko registracijo s pesničinim glasom, kar dela predstavo še bolj verodostojno in presunljivo. Na zaslonu odrski monolog spremljajo zelo dognane projekcije: na njem se najprej bleščijo nekakšni rombi, potem pa besedilo spremljajo izseki iz narave, podnaslovljeni z imeni letnih časov. Pesničine spomine na vesele otroške dni, čeprav jih je kar nekaj preživela v begunstvu na Jesenicah, kamor se je s sorodniki morala zateči med prvo svetovno vojno pred boji na soški fronti, sanjavo razgibavajo travnate bilke, pozibavajoče se v vetru, in po nebu podeči se oblaki, ki se v nadaljevanju zgodbe zmeraj bolj zgoščajo in temnijo, kot se je v tistih hudih časih temnilo obzorje nad slovenskim življem, še posebno na Primorskem. Ob koncu uprizoritve, ki ima nadnapise v italijanščini, tako da je njena vsebina razumljiva tudi italijanskemu gledalcu, nastopi spet pomlad, umirjenost duše po prestanih viharjih. Virtualna scenska podoba se res neverjento ujema s čustvenim valovanjem pripovedi. Na iste čustvene strune ubira na harmoniko avtorsko glasbo v živo glasbeni mojster Aleksander Ipavec in s tem ustvarja svojevrstno vzdušje.

Predstavo, katere producent je Kulturni center Lojze Bratuž (ob sodelovanju SNG NG), so sooblikovali poleg Marije Češčut (glas voditeljice) in Tadeja Lukmana (glas tehnika), Snežica Černic, ki je z veliko natančnostjo izbrala kostum za pesničin lik, Franco Kovic z izdelavo scenografskih elementov, kot si jih je zamislila režiserka, Sybil Calligaris, avtorica odličnih projekcij, statista Stefano Sacher in Snežica Černic, ki se bežno prikažeta na videoprojekciji, ter lektorica Anja Pišot.

Ponedeljkovo ponovitev predstave, ki jo je vsakič pospremilo dolgotrajno ploskanje številnega, ganjenega občinstva in je vključena v niz dogodkov projekta Cross Stories, ki ga financira Interreg Italija-Slovenija s skladom za male projekte GO! 2025, si je ogledala tudi nečakinja Ljubke Šorli Vera Tuta Ban z možem Jankom Banom. Izrazila je željo, da bi predstava prišla v goste tudi na Tržaško. Seveda bi bilo prav, kot je pripomnila prof. Olga Lupinc, če bi monodrama o Ljubki Šorli dospela tudi do Ljubljane, kjer še zmeraj vse premalo poznajo osebnosti, ki so pustile neizbrisen pečat v razburkani zgodovini Primorske.