Književnost kot vest in duša družbe na srečanju DSI

Slovenci smo eden redkih narodov, ki praznuje dan svoje kulture. To ni naključje, saj sta slovenska kultura in še posebej književnost odigrali ključno narodotvorno vlogo, ki ju je vsebinsko in oblikovno zaznamovala. To še posebej velja za čas Franceta Prešerna, je v uvodu ponedeljkovega večera, 27. oktobra, v Društvu slovenskih izobražencev povedal predsednik društva Martin Brecelj. Ob tem se je vprašal, kakšna je vloga slovenske kulture – in še zlasti književnosti – danes. V čem se razlikuje od pretekle? Kakšne so razlike med matico in zamejstvom ali celo zdomstvom?

O teh vprašanjih so tehtno spregovorili pisatelj in predsednik Društva slovenskih pisateljev Marij Čuk, jezikoslovka in univerzitetna profesorica Vesna Mikolič ter slovenistka, pisateljica in predsednica Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm Vilma Purič.

Vesna Mikolič je v uvodnem nagovoru poudarila, kako pomembna je ta tema in kako se v matici o njej premalo govori. Ne spomni se, kdaj so v osrednji Sloveniji nazadnje pripravili podobno srečanje, ki ne bi bilo ideološko obarvano. Profesorica je podala kratek, a jasen pregled slovenske književnosti in omenila avtorje, ki so jo zaznamovali v narodnostnem smislu – med njimi Valentina Vodnika, Franceta Prešerna in Ivana Cankarja. Pojasnila je, kakšno moč ima književnost in katere funkcije opravlja.

Pisatelj si želi najprej nekaj izraziti – neko notranje doživljanje, subjektivni pogled na svet, največjo radost ali trpljenje – in za tak izraz mora biti jezik dovolj močan. Z bralcem nato nastane dialog, saj ga pisatelj vabi v svoj svet, bralec pa ga interpretira na svoj način. Tako skupaj ustvarjamo kulturo in nove kulturne izkušnje. “Književnost v tem kaotičnem svetu pomaga razmišljati,” je dejala profesorica, a opozorila tudi na njeno dvoličnost – književnost ima lahko tudi moč manipulacije.

“Če je bila v slovenskem prostoru družbeno-politična vloga književnosti od nekdaj pomembna, saj smo se preko nje konstituirali kot narod, je danes drugače,” je dodala Vesna Mikolič. “Danes smo suverena država, članica EU, in se čutimo dovolj zaščitene.” Navedla je tudi zanimive podatke raziskave, ki kažejo, da se v manjših državah, zlasti v tistih brez lastne suverene države, največ bere, medtem ko imajo večje države že “industrializirano književnost”. Opaža pa razlike tudi med matico in zamejstvom, saj se zamejski avtorji pogosteje dotikajo bolečih družbeno-političnih tem, povezanih z narodnostjo.

Vilma Purič je v svojem prispevku prikazala, kako je stroka nekoč in danes gledala na angažirano pisanje. Družbeno-politično vlogo slovenske književnosti je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja opredelil literarni zgodovinar Dušan Pirjevec s pojmom prešernovska struktura slovenske poezije. Poezija je imela moč, da je lahko spreminjala svet in krepila upanje v razvoj naroda. V času, ko slovenski narod ni imel institucionalne podlage, ko je bil teritorialno razcepljen ali preganjan, je morala poezija prevzeti politično vlogo in postati orožje upora.

Spomnila je na Otona Župančiča (Veš, poet, svoj dolg?), ki je pesnike spodbudil, naj uporabijo verze v boju za svobodo slovenskega jezika. Takrat je nastalo več kot deset tisoč pesmi. A prav zaradi narodnostne vneme, opozarja Pirjevec, je slovenska literatura po drugi strani ostala blokirana in zadržana do sodobnejših pristopov. Vilma Purič je omenila tudi Petra Kolška, ki je vpeljal pojem murnovska struktura, v kateri je poezija odmaknjena od narodnostnega interesa in se usmerja v beg v notranjo prostost. Predavateljica je sklenila z mislijo Borisa Paternuja, ki ne zagovarja prešernovske strukture, saj meni, da že pri samem Prešernu obstaja močna antiprešernovska struktura. Narodnostna vsebina je le ena od štirih tematik njegove poezije – ob njej so še poetološka, ljubezenska in bivanjska.

Ob koncu prispevka se je predsednica slavističnega društva ustavila pri našem obmejnem prostoru, v katerem je razmišljanje o narodu po drugi svetovni vojni eno temeljnih izhodišč. To pa, kot je poudarila, ne pomeni, da je nazadnjaško. Imamo obsežen korpus besedil, ki poudarjajo kulturno specifiko našega prostora, obravnavajo travmatično preteklost in krepijo etično identiteto. Takšna literatura ni zamejena niti obrambna, temveč odprta in gibljiva, usmerjena v univerzalnost – kot je o tem zapisala Marija Pirjevec.

“Najgloblje in najresničnejše v literaturi ostaja neulovljivo,” je dejala Vilma Purič. “Kar lahko analiziramo, je le očitna površina besedila, tisto, kar je vezano na resničnost; njegovo jedro pa ostaja odprto novim interpretacijam in branjem. Zato je ustvarjanje struktur za razvrščanje besedil omejevalno. Literatura živi onkraj modelov in struktur.”

Marij Čuk se je osredotočil na današnje stanje in na percepcijo, ki jo imata družba in politika do književnosti. Poudaril je, da je Društvo slovenskih pisateljev ena najpomembnejših ustanov v zgodovini slovenskega naroda, saj je bilo usmerjevalec misli, napredka, filozofije, besede in jezika. “Pisatelji so bili utemeljitelji samostojnosti in neodvisnosti – ne politika,” je dejal, pri čemer je bil do slednje kritičen.

Čuk meni, da ima društvo še danes veliko moč in vlogo usmerjevalca družbe, zato ni presenetljivo, da je pogosto tarča političnih pritiskov. “A pisatelji dokazujejo, da se znajo upirati – ker so pogumni. In za književnost je pogum nujen,” je poudaril predsednik DSP. Na prihodnost slovenske književnosti gleda z optimizmom, saj imamo veliko mladih, nadarjenih piscev in kritikov.

Pisateljska beseda ima veliko moč, politika pa, kot je dejal, “izrojeno mnenje” o književnosti, kar potrjujejo številni pritiski in žalostni dogodki, ki jih je tudi navedel. Obsodil je izjave politikov, da bi se morali književniki “ukvarjati s svojim” in se ne vmešavati v družbo in politiko.

“Od antike do danes je bila beseda vest in kritika družbe,” je sklenil Marij Čuk. “Travmatična zaostalost in nevednost sta v tem, da ne prepoznamo moči umetnosti. Pisatelj in književnost sta odraz časa – knjižno besedilo gre v bistvo in srčiko, analizira družbo in postavlja čas pred ogledalo. In prav zato je književnost nevarna – ker je pogumna in razgalja.”