“Kar je v njem, je prišlo od ljudi in bo ostalo za ljudi”

Z občutenim večerom so obeležili 50 let delovanja Škedenjskega etnografskega muzeja

Slovesni sprevod domačinov v narodnih nošah in članov nabrežinske godbe na čelu od cerkve sv. Lovrenca do sedeža društva, Doma Jakoba Ukmarja, je obeležil začetek doživetega praznika v Škednju ob 50-letnici delovanja Škedenjskega etnografskega muzeja, pravega bisera, namenjenega ohranjanju kulturne dediščine in spomina tega okraja ter pravzaprav celotne Tržaške.

Osrednji del prireditve z naslovom 50 let zgodovine, kulture in skupnega spomina Škednja je potekal v Domu Jakoba Ukmarja, kjer so člani Škedenjskega kulturnega društva popeljali številne prisotne skozi petdesetletno zgodbo muzeja. Večer se je pričel sugestivno, s posnetimi glasovi ljudi, ki po škedenjskih ulicah ustavljajo in nagovarjajo priljubljenega duhovnika Dušana Jakomina ter mu zaupajo in izročajo stare predmete in dokumente, ki pričajo o zgodovini, kulturi in običajih v teh krajih.

Po drugi svetovni vojni se je slika Škednja spremenila. Hitra gospodarska rast, družbene spremembe in selitev istrskih beguncev so zaznamovali prihodnost tega okraja.

Domačini so se bali, da bi mlade generacije pozabile in zavrgle stare predmete, zato so jih zaupali Jakominu, ki je prišel v škedenjsko župnijo leta 1953. Neutrudni dušni pastir je takoj začel delati z mladino, prenovil cerkveni zbor, prirejal izlete, plese, oglede predstav in kulturnih dogodkov za župljane. Težje je bilo s starejšimi, ki so ga na začetku gledali kot tujca, sta iz zapiskov in spominov duhovnika prebrala povezovalca večera Deva Pincin in Boris Stopar. Kmalu pa je med vsemi postal priljubljen ter duša in motor škedenjske skupnosti.

V roke je dobil celo vrsto predmetov in opreme, ki so pričali o škedenjski ljudski zgodovini. Lik neutrudne škedenjske žene krušarce mu je bil posebej pri srcu. Krušarca je pustila poseben pečat v življenju Škedenjcev in bila pravzaprav pomembna za celotno mesto v zalivu, saj je v kakršnihkoli razmerah v pletenih koših na glavi nosila kruh do središča mesta. O tem nadvse pomembnem liku je Jakomin napisal tudi knjigo. Predmeti, ki jih je začel sistematično zbirati, so leta 1975 na zamisel in pobudo domačinov na novo zaživeli v muzeju.

Nasproti Ukmarjevega doma je stala stara podrtija, ki je bila kot nalašč za muzejski objekt, a je imela kar 23 gospodarjev oz. dedičev. Jakomin je potrpežljivo stopil do vsakega in jih prepričal, naj delež prodajo, da bi v zgradbi nastal etnografski muzej. In res — 22. junija 1975 so pred veliko množico ljudi in vaščanov odprli muzej: “Kar je v njem, je prišlo od ljudi in bo ostalo za ljudi,” so spomnili na slovesnem večeru predstavniki škedenjskega društva.

V imenu slednjega je prisotne nagovorila predsednica Tamara Cetin, ki je izpostavila neprecenljiv pomen, ki ga ima muzej za ta kraj: “Jakomin in domačini so z neutrudnim delom in žrtvovanjem ohranili in obvarovali spomin slovenske prisotnosti v Škednju. Z muzejem prikažemo korenine italijanskemu, istrskemu sosedu, pa tudi Slovencu v matični domovini, turistu, ki pride v Trst, in izseljencu, ki spet obišče domače kraje.”

“Brez muzeja bi verjetno bile te zgodbe pozabljene kot žal že marsikatera slovenska tradicija. S ponosom bomo gojili naprej to dediščino in jo predali naslednjim generacijam. Le tako bomo poplačali trud vseh, ki so pomagali, da je ta muzej nastal,” z optimizmom gleda v prihodnost Tamara Cetin.

Muzej praznuje 50 let, vendar se Škedenjsko kulturno društvo ozira naprej z zavedanjem, da je kultura živa, dokler se deli. Tako so prepričani člani društva, ki so se na slovesnosti s priložnostno medaljo, ki jo krasi vaška slika na eni strani in škedenjska krušarca na drugi, zahvalili neutrudnim delavcem, ki so bili za muzej vedno na razpolago.

Bronasto medaljo so prejeli lastniki pekarne Sanna, ki so vedno priskočili na pomoč in ob dogodkih poskrbeli za svež domači kruh. Za dragoceno delo skrbnic muzeja so srebrno medaljo prejele Jolanda Korošec, Hendrika Čebohin in Anica Tavčar. Jolanda, ki je žal že preminula, je bila Jakominova desna roka, Hendrika je skrbela za muzej, dokler ji je zdravje dopuščalo, Anica pa to delo opravlja še danes z veliko vnemo in strastjo. Tudi po slovesnosti si je zavihala rokave in po muzeju popeljala vse, ki so ga želeli obiskati, saj je bil muzej za to priložnost odprt.

Srebrno medaljo je prejela tudi presenečena predsednica Tamara Cetin, ki je po Dušanu Jakominu prevzela odgovornost, ki jo prinaša vloga predsednice društva in etnografskega muzeja. Zlato medaljo pa so podelili Lojzetu Debelisu, ki je celo življenje deloval v društvu in muzeju ter bil podpredsednik društva.

Pred mikrofon so nato stopili gostje, ki so čestitali društvu in etnografskemu muzeju za pomemben jubilej. Pozdrav so prinesli Niko Tul iz SPD Mačkolje, Luca Fragiacomo iz Pro Loco Servola, Edi Kraus za Zadrugo Naš Kras, Barbara Sosič iz Slovenskega etnografskega muzeja ter rajonska svetnica Majda Kodrič, ki je pozdravila tudi v imenu kolega v rajonskem svetu Igorja Svaba.

Večer so obogatile tudi kulturne točke. Iz knjige o škedenjski ženski avtorice Marghet Mazzoni so v dramatizaciji glasov članov Radijskega odra zaživele tri novele. Pripoved so z izjemnim pripovednim vzdušjem dopolnile žive slike iz peščenih drobcev, ki so nastajale izpod prstov in dlani umetnice Gabriele Compagnone, ki velja za prvo italijansko umetnico risanja s peskom (sand artist). Gre za prefinjeno umetnost, ki s pomočjo svetlobne površine, senc in seveda peska ustvarja nenehno spreminjajočo se pripoved.

Spominski in umetniško obarvan večer je sklenila mlada članica društva Petra Debelis, ki je v imenu kolektiva mladih zamejskih umetnic in umetnikov, nastalega pred dvema letoma, predstavila razstavo Nekje v času, ki so jo namenili obletnici v Škednju in jo odprli v zgornjih prostorih Ukmarjevega doma. Umetniška dela so poleg Petre prispevali še Noemi Roma, Martina Bole, Leo Samsa in Irina Goruppi.