Hvaležnost rojeva srečne ljudi
V današnjem evangeliju se srečamo s težavo hvaležnosti. Kristus je ozdravil deset gobavcev, a samo eden se mu je prišel zahvalit.
Morda si pred kratkim zbolel ali izgubil koga od bližnjih? Morda doživel veliko razočaranje. To so hude preizkušnje. Pa tudi če je tako, ostaja še vedno veliko stvari, za katere smo lahko hvaležni. Vendar ali znamo biti hvaležni?
Poglejmo primer človeka, ki je imel dovolj razlogov, da bi bil zagrenjen, pa ni bil. Naslednji koraki na hodniku bi zanj lahko pomenili, da prihaja stražar, ki ga bo odpeljal na morišče. Njegova postelja so bila trda, mrzla kamnita tla jetniške celice. Niti trenutek ni bil brez železnih okov, ki so zarezovali v njegove gležnje in zapestje. Bil je ločen od prijateljev, krivično obtožen, grobo so ravnali z njim. Če bi se kdo imel pravico pritoževati, bi imel pravico ta mož, pozabljen v rimskem zaporu. Toda namesto pritoževanja in jadikovanja je iz njegovih ustnic privrelo slavljenje Boga.
Ta človek je bil apostol Pavel, človek, ki se je naučil pravega zahvaljevanja tudi sredi velikega nasprotovanja in stisk. Zaprt v Rimu je zapisal: “Naj vas napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.” (Ef 5,18-20)
Pomislimo: Vedno se zahvaljujte za vse – ne glede na okoliščine! Za apostola Pavla zahvaljevanje ni bil obred, ki ga opravljamo enkrat na leto, ampak vsakodnevna stvar, ki je spremenila njegovo življenje in ga preobrazila v človeka, ki se je veselil v vseh okoliščinah.
Zahvaljevanje, dajanje hvale Bogu za vse, kar prejemamo, mora biti ena od največjih značilnosti človeka, ki veruje. Vernik si ne more dovoliti duha nehvaležnosti, ki dela naše srce trdo in dela hladne naše odnose z Bogom in bližnjimi.
Nič nas ne tako hitro naredi žalostnih, potrtih, nezadovoljnih kakor nehvaležno srce. In nič ne bo obnovilo v nas veselja kot pristni duh hvaležnosti.
Skupino znanih ljudi so vprašali: “Če bi vam zagotovili, da se vam bo izpolnila ena želja, katera bi to bila?” Dobili so vrsto zanimivih odgovorov, toda eden se je urednikov revije še posebej dotaknil. “Želim, da bi znal čim bolj ceniti vse, kar že imam.” Zanimiv odgovor in zanimiva želja. Najbrž vsi poznamo modrost: “Ne joči za stvarmi, ki jih nimaš, ampak bodi hvaležen za to, kar imaš. To te bo naredilo srečnejšega.” Pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi vsak od nas postal bolj hvaležen. Matere, očetje, bratje, sestre, otroci – vsi bi bili srečnejši. Saj je dejstvo, da si vsi želimo, da bi nas drugi cenili in nam bili hvaležni.
Zgodba za navdih
Hvaležen za to, kar imam
Nekega moža je zapustila žena, kar ga je zelo potrlo. Izgubil je vero vase, v druge ljudi in v Boga. Življenje ga ni več veselilo. Nekega deževnega jutra je šel zajtrkovat v bližnjo restavracijo. Več skupin ljudi je bilo pri jedi, toda nihče ni spregovoril besede. Potrti mož je sedel v kot lokala in molče mešal svojo kavo.
Pri mizici ob oknu je sedela mati z deklico. Ko so jima postregli, je deklica prekinila mučno tišino z glasnim vprašanjem: “Mama, ali tukaj ne bova molili?” Natakarica, ki jima je postregla, se je obrnila in dejala: “Seveda, zlata, kar moli. A boš zmolila za nas vse?” Potem se je obrnila h gostom in dejala: “Umirimo se.” Vsi so odložili pribor in prisluhnili. Deklica je sklenila roke in molila: “Dobri Bog, velik si in dober, po tvoji dobroti prejemamo hrano. Hvala ti. Prosim, blagoslovi nas.”
Po otrokovi molitvi se je razpoloženje spremenilo. Ljudje so se začeli pogovarjati. Natakarica je pripomnila: “Tako bi morali delati vsako jutro.” – “Ob tistem doživetju,” je pozneje pripovedoval mož, “sem se zamislil. Zgled te deklice me je spodbudil, da sem se začel zahvaljevati Bogu za vse, kar imam, in nehal žalovati zaradi tistega, česar nimam. Začel sem biti hvaležen.”
Zgodbe o kruhu z okusom nebes, 98