Nemščina mi je dala tudi svobodo

Pogovor s slovensko pisateljico Majo Haderlap v novem EPIC centru v Novi Gorici

Vilenica se je v petek, 12. 9., preselila v nov EPIC center ob železniški postaji v Novi Gorici. Gostili so koroško pisateljico Majo Haderlap, potem pa so Ana Svetel, Ilma Rakusa in Dragan Velikić predstavili svoja dela. Večer se je zaključil s srečanjem s svetovno znanim bolgarskim pisateljem in vileniškim nagrajencem Georgijem Gospodinovom. Srečanje je omogočilo Društvo slovenskih pisateljev in Društvo humanistov Gorice. Z Majo Haderlap smo se po zaključku večera še dodatno pogovorili. Maja Haderlap je rojena leta 1961 v Avstriji. Na dunajski univerzi je promovirala iz gledaliških ved in germanistike. Po gledaliških asistencah v Trstu in Ljubljani je bila poldrugo desetletje vodja dramaturgije v Celovškem mestnem gledališču. Živi kot svobodna pisateljica v Celovcu. Njene pesmi so najprej izhajale v slovenskih literarnih revijah. Leta 2011 v nemščini objavljeni roman Engel des Vergessens (Angel pozabe) ji je prinesel pomembne literarne nagrade. Leta 2023 je izšel njen zadnji roman Nachtfrauen, prav tako v nemščini, pri založbi Suhrkamp. V slovenščino ga je letos prevedel Štefan Vevar z naslovom Ženske v temi.

Kako so vas zgodnja leta, odraščanje na Koroškem oblikovali kot osebo in pisateljico? Kako da ste pravzaprav svoje uspešne romane pisali v nemščini?

Odraščala sem blizu Železne Kaple, v Avstriji, v dvojezičnem okolju. Govorila sem slovenščino doma, nemščino pa bolj uradno v javnih prostorih. Že zelo zgodaj sem vedela, da pripadam manjšini. To me je naučilo, da jezik, spomin, pripadnost niso nekaj samoumevnega, pač pa nekaj, kar je treba negovati, ohranjati, zanje se boriti. Otroštvo me je naučilo opazovati tišino, zgodovino, travme, a tudi lepoto pokrajine in vsakodnevnega življenja. Na vsak način nemščine nisem nikoli doživljala kot tuji jezik, bil je moj drugi jezik. Študirala sem v nemščini in tudi v svojem poklicu sem večkrat uporabljala nemščino, ko sem komunicirala z medijskimi sredstvi. Nemščina mi je odprla nov svet okrog mene, dala mi je tudi svobodo. V začetku sem pisala le pesmi in si nisem nikoli mislila, da bom pisala romane. A v življenju nikoli ne veš, kam te bo zaneslo. Pisala pa sem v nemščini tudi zato, ker sem hotela drugim čim širše razlagati, kaj se je dogajalo na Koroškem, kako je živela slovenska manjšina, za katero marsikdo ni vedel.

Ena značilnih tem vaših del je torej dvojezičnost, pisanje v nemščini pa močna vez s slovenščino. Kako doživljate to prehajanje med jeziki? Je to napor, privilegij ali nekaj vmesnega?

V bistvu vse to skupaj. Je napor, ker je treba prevajati sebi, razmišljati o besedah, ki nosijo čustva, kulturo. Hkrati je privilegij, ker ti ta dvojezičnost omogoča širino, pogled z različnih zornih kotov, stik z različnimi tradicijami. To “prehajanje” je tudi stalna izkušnja čutnega, meje, kam spadam, kje so meje jezika, kdo me razume. To je tisto, kar me dela literarno, kar ustvarja razpoke, skozi katere pronicata svetloba in senca.

Vaš roman Angel pozabe je prebudil veliko odmevov v Avstriji in Sloveniji. Kako ste doživljali to obdobje po izidu romana, ko ste dali glas zgodbi koroških Slovencev?

To je bilo zelo intenzivno obdobje. Po eni strani navdušenje, ker so ljudje končno poslušali, se začeli soočati z zgodbo, ki je bila dolgo tiha ali zanemarjena. Po drugi strani pa tudi velika odgovornost, ker sem vedela, da nisem edina, da gre za zgodbe družin, ljudi, ki so živeli ali še živijo s posledicami asimilacije, z občutkom, da so bili nevidni. Bilo je naporno, med intervjuji, gostovanji, bralci, ki so se mi zahvaljevali s solzami v očeh, hkrati pa potrjujoče. Ta odziv je pomenil, da literarno pričevanje res lahko premakne. Roman je seveda tudi avtobiografski, a veliko se potem staplja z literarno kreativnostjo.

Vaš najnovejši roman Ženske v temi nadaljuje z raziskovanjem medgeneracijskih odnosov, ženske perspektive, zgodovinske in socialne pogojenosti. Kaj je bilo tisto, kar vas je spodbudilo, da to zgodbo poveste prav zdaj?

Včasih čutim, da mnoge zgodbe žensk ostanejo neizgovorjene, znotraj družin, kultur, kjer prevladujejo patriarhalni pogledi. Želela sem raziskati, kako se zgodovina prenaša po ženski liniji, od mater do hčerke, babice, kakšne so dolge sence preteklosti. Tudi misel, da so ženske v temi, ne nujno v črni temi, ampak v temi neizgovorjenega, neraziskanega, me je dolgo vabila, da raziščem tihe kotičke tega vprašanja.