Brezbrižnost je hujša od sovraštva

Vsi si želimo, da nas ljudje upoštevajo in so ljubeznivi do nas. Nekateri označujejo ljubezen kot dejanje pozornosti. Vendar tako ljubezen pogosto zanemarjamo. Zelo lahko smo brezbrižni, pa se tega ne zavedamo.

Bogatin in Lazar (Lk 16,19-31), opisana v današnjem evangeliju, živita v različnih svetovih. Bogatin se oblači v škrlat, ubogi Lazar pa je pokrit s krpami. Živita v nasprotnih svetovih in vendar živita drug ob drugem. Toda bogatin ni nikoli vstopil v svet ubogega Lazarja. Bil je brezbrižen do uboštva človeka, ki je bival čisto blizu njega.

Greh bogataša ni bil v tem, da je ukazal umakniti ubogega Lazarja s svoje posesti. Greh ni bil v tem, da je bogataš fizično obračunal z ubožcem, grdo kričal nanj ali ga žalil. Saj je dovolil, da je ubožec sedel ob vhodu v njegovo hišo in dovolil, da so ga hranili z drobtinicami z njegove mize. Vendar bogataš ni zares opazil ubogega Lazarja in ni nič storil, da bi mu pomagal.

Bogatinov greh ni bil v tem, da je storil nekaj narobe, ampak da ni nič storil. Gre za greh opustitve, ko ne naredimo nečesa dobrega, ko bi to lahko storili. Ta bogatinov greh še danes pogosto ponavljamo. Naše pomanjkanje skrbi in brezbrižnost do ubogih ne uničuje samo ubogih, ampak tudi celo družbo.

Človek je oseba z občutki in čustvi. Zato moramo pozorno ravnati z ljudmi. George Bernard Shaw pravi: “Najslabši greh do bližnjih ni ta, da jih sovražimo, ampak da smo do njih brezbrižni. To je bistvo nečloveškosti.” Največja bolečina v življenju ni, da umreš, ampak da so do tebe brezbrižni, da si pozabljen in da menijo, da iz tebe ne bo nič. Zato je sv. Terezija iz Kalkute dejala: “Največja bolezen našega časa ni tuberkuloza, gobavost ali AIDS, ampak to, da si nezaželen, neljubljen in nihče ne skrbi zate.”

Nasprotno pa je Jezus popolnoma sestopil v naš svet trpljenja in smrti. Njegov zgled nam lahko da pogum, da bomo vstopili v svet tistih, ki živijo v svetu bolečine in potreb. Ko se jim bomo približali, nas bo to gotovo tako ganilo, da jim bomo tudi priskočili na pomoč.

Naj nas prilika o bogatinu in ubogem Lazarju posvari pred brezbrižnostjo in spremeni naš odnos do bližnjih. Naj bomo pozorni do sozakonca, otrok, staršev in drugih bližnjih. Za izkazovanje ljubezni ni treba, da naredimo velike stvari. Preprost nasmeh, prijazen pozdrav, potrepljanje po rami, objem, pozorno poslušanje, klic po telefonu, kratko sporočilo ali elektronska pošta. Predvsem pa biti blizu ljudem, ko potrebujejo bližino in razumevanje.

Zgodba za navdih

Vi ste luč

Današnji evangelij nam sporoča, naj ne bomo brezbrižni do bližnjih. Pravijo, da je brezbrižnost največji greh. Kako pozornost in ljubeznivost lahko spremenita sočloveka, nam govori tudi naslednja zgodba.

Mati Terezija, sestra v sariju, oblačilu revnih indijskih žena, je nekega dne šla na obisk med uboge v predmestju Melbourna. Pretreslo jo je, ko je videla bivališče človeka med škatlami iz lepenke in pločevine.

Rekla mu je: “Daj, da počistim tvoje bivališče in ti popravim ležišče.” 

Ubožec je odklonil: “Je že dobro tako!” Ona pa je vztrajala: “Še boljše pa bo, če mi boš pustil nekoliko urediti.” Med pospravljanjem je v kotu opazila veliko svetilko, pokrito s prahom. Že dolgo je ni nihče vzel v roke.

“Kako lepa svetilka! Ali je nisi nikoli prižgal?”

“Le komu bi jo mogel prižgati?” je vzdihnil starec. “Že leta ni nihče prišel k meni. Ni je bilo treba prižgati.”

“Ali bi prižgal luč, če bi ti poslala naše sestre?” je vprašala Mati Terezija.

“Seveda bi jo.”

Poslala mu je svoje sestre in življenje tega nezaupljivega moža se je spremenilo. Dve leti pozneje je sestram, ki so mu stregle, naročil: “Povejte moji prijateljici, da luč, ki jo je prižgala v mojem življenju, še gori.”

Drobne zgodbe za dušo, 41.