“Samo s spominom lahko gremo naprej. Brez spomina se nam bo prihodnost zaprla”

Pri Mladiki je izšel slovenski prevod knjige Carla Spartaca Capogreca o taborišču v Renicciju

Pri tržaški založbi Mladika je s podporo italijanskega Ministrstva za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje izšel slovenski prevod knjige Renicci. Koncentracijsko taborišče na bregovih reke Tibere. Avtor prof. Carlo Spartaco Capogreco, največji strokovnjak za italijanska koncentracijska taborišča za civiliste, jo je v izvirniku objavil leta 1998 in tako uvedel širše raziskovanje dotlej še premalo poznanega, zamolčanega in potlačenega poglavja italijanske zgodovine, s čimer je odločilno prispeval (temeljno delo je I campi del duce, ki je doživelo več ponatisov in prevodov v več jezikov) k zgodovinopisni rekonstrukciji fašističnega “koncentracijskega sistema” in posredno odprl nerazrešeno vprašanje o italijanskih zgodovinskih odgovornostih.

Krstna predstavitev slovenskega prevoda knjige o toskanskem taborišču in trpljenju naših ljudi, ki je bil izdan v okviru projekta Rafaelove družbe iz Ljubljane in Knjižnice Dušana Černeta iz Trsta o strokovnih in pietetnih “poteh po sledovih trpljenja slovenskih internirancev in beguncev”, je potekala 19. septembra v okviru Goriških večerov v Frančiškanskem samostanu Kostanjevica pri Gorici. Večer se je začel v cerkvi Gospodovega oznanjenja Mariji z mašo za internirance, ki so izgubili življenje v taboriščih. Predsednik založbe Mladika Ivo Jevnikar je uvodoma povedal, da so Kostanjevico za prvo predstavitev knjige izbrali ne samo zato, ker sta Nova Gorica in Gorica skupna evropska prestolnice kulture, temveč tudi zato, ker je bil tam od marca 1942 do kapitulacije Italije hud zapor za primorske ženske in otroke, ki so jih nato v glavnem pošiljali v taborišča po Italiji. Mašni daritvi, pri kateri je bilo večkrat slišati “blagor tistim, ki delajo za mir”, je sledilo polaganje venca pred spominsko ploščo, ki opozarja na trpljenje v nekdanjem tamkajšnjem zaporu. O tem je zgodovinar Renato Podbersič povedal, da je bilo v delu samostana iz 17. stoletja v poznem letu 1942 in zgodnjem letu 1943 prehodno taborišče za ženske in otroke. V letu 1942 se je razmahnilo osvobodilno gibanje, ki so ga Primorci čakali, ker je bilo za njimi pod fašizmom že 20 let trpljenja. Nastajale so prve partizanske oborožene enote. Italijanske oblasti so zato avgusta 1942 ustanovile improvizirane zapore za aretirane sorodnike partizanov, ki so čakali na transport v italijanska taborišča v srednji in južni Italiji, zlati v kraja Cairo Montenotte in Le Fraschette di Alatri. Za moške so tak zapor uredili v Zdravščinah, za ženske in otroke na Kapeli. Italijanska vojska je 5. oktobra tistega leta zasegla del samostana, saj so bili sodni zapori v Gorici in okolici prenatrpani. Tako je samostan na Kostanjevici postal podružnica goriških sodnih zaporov. Prve zapornice so tja privedli že oktobra, prostora je bilo za približno 150 zaprtih, vendar se je zapor hitro polnil. Stražili so policisti in orožniki, aprila 1943 so zapor tudi ogradili. Prostori niso bili ogrevani, zato je zapornice pozimi zelo zeblo. Samo s Kostanjevice so jih v Le Fraschette odpeljali 280. Po padcu fašizma, julija 1943, se razmere niso bistveno spremenile, čeprav je bilo čutiti več sproščenosti. S kapitulacijo Italije so partizani zasegli nekaj zaporov. Pod pritiskom so oblasti sodnega zapora v Gorici 10. septembra izpustile politične zapornice na Kapeli.

V dvorani Frančiškanskega samostana se je nato, po pozdravu župnika p. Boštjana Horvata OFM in uvodnih mislih Iva Jevnikarja, začela predstavitev nove publikacije. Avtor Carlo Spartaco Capogreco, ki je več kot 30 let opravljal poklic pediatra, nakar ga je opustil in je danes redni profesor sodobne zgodovine na univerzi, je dejal, da je Kostanjevica idealen kraj za to predstavitev, saj je zbral veliko pričevanj zapornic s Kapele. Počaščen je bil zaradi prisotnosti Lojzeta Peterleta, sina interniranca v Renicciju, ki je za knjigo napisal občuteno uvodno razmišljanje. Njegova knjiga o Renicciju je nastala, medtem ko je pripravljal zajetnejše delo I campi del duce, po prvi knjižici (1987), posvečeni taborišču Ferramonti v Kalabriji. Italijanska taborišča “za Slovane” so bila sicer med sabo zelo različna; internirancev niso pobijali, so pa ti umirali od lakote. Že prva knjiga je doživela velik odmev, saj je razkrila nekaj skritega in odprla občutljivo temo. Avtor tedaj ni vedel, da je bila to prva knjiga o fašističnih taboriščih. Recenzije so sicer poudarjale, da v italijanskih taboriščih ni bilo grozljivih oblik nasilja, kakršne poznamo iz nemških lagerjev. Zato je v svoji drugi knjigi, o Renicciju, želel poudariti, da je to taborišče ležalo na bregovih reke Tibere. Ta “velja za bistvo italijanskosti”, zato je s knjigo o Renicciju želel sporočiti sodržavljanom, da ne morejo ne vedeti, kaj se je dogajalo v srcu Italije. Zato je avtor izrazil prepričanje, da tudi te knjige lahko pripomorejo k razrešitvi vozlov, ki še obstajajo med nami, da bomo v Evropi prišli – kot je zapisal Peterle – do “skupnosti, v kateri bo spoštovano dostojanstvo osebnih in skupinskih identitet”.

V knjigi je na 216 straneh poleg avtorjevega zgodovinskega pregleda italijanskega interniranja in taborišča Renicci ter življenjskih razmer v njem osem pričevanj o taborišču, 38 dokumentov o obravnavanih temah in seznam internirancev, ki so tam umrli. Dragoceno je tudi slikovno gradivo, ki sta ga nudila Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije ter poznavalec taborišča, mladi domačin Mirco Draghi. Prevajalka Magda Jevnikar je povedala, da je zgodovinski uvod prevedla z velikim veseljem, ker je “slog pisanja jedrnat, vedno jasen, tekoč, po svoje slikovit”. Več težav je imela z dokumenti, avtorjevimi dolgimi stavki in opombami. “Knjigo imam zelo rada,” je dejala prof. Magda Jevnikar, vsebina jo je očitno močno presunila, zaradi česar jo je prevajala zelo spoštljivo.

“Tu smo zato, ker nismo ravnodušni,” je svoje misli začel Lojze Peterle. Ta večer je “pomemben in v mnogočem velik”. Zgodil se je 80 let po koncu druge svetovne vojne … Tega védenja dolgo ni bilo, a tudi ta del resnice končno pronica. “Samo s spominom lahko gremo naprej. Brez spomina se nam bo prihodnost zaprla.” Predlanskim je obiskal Renicci. “Vesel sem bil novega odnosa tamkajšnjih ljudi, odnosa z zgodovinarji, ki nastopajo s civilnim pogumom in z voljo do resnice.” Kot sin interniranca je Peterle povedal, da je hiša njegovega očeta podpirala partizane, saj v okupaciji niso videli nič dobrega; drugače bi oče ne končal na Rabu, potem pa v Renicciju. Očetovo “hudo zgodbo” še vedno prebavlja in doživlja. Očeta so že vrgli na kup mrličev, pa so ga prijatelji potegnili ven in je kljub vsemu preživel. Do doma je hodil cel mesec, pomagali so mu dobri ljudje, ki se jim je Peterle želel javno zahvaliti. Pa še nekaj je želel povedati: “V Italiji so bila taborišča med vojno, v Sloveniji pa smo imeli taborišča tudi po vojni. Zdaj imamo še eno taborišče, taborišče nepokopanih. Smo unikum v tem svetu, da ne moremo pokopati žrtev revolucije.” Peterle je omenil delo komisije slovenskih in italijanskih zgodovinarjev, na koncu pa “kot slovenski državljan in politik” izrazil željo, “da bi imeli tako poročilo tudi o slovenskih notranjih odnosih, ker enkrat bo treba napisati knjigo o tem, kako je z nami, zakaj smo polarizirani, zakaj nas še obvladuje koncept sovražnika”. Marsikje po svetu so očitno na delu “sile, ki mislijo, da bodo naredile boljši svet tako, da odstranijo, izločijo, likvidirajo tistega, ki misli drugače”. Capogreco je dodal, da je Italija po drugi vojni postala demokracija, ne smemo pa pozabiti, da se je “po letu 1945 začela vesela doba miru, obenem pa tudi žalostna doba amnezije”. V šolah o fašizmu niso pripovedovali. Italijanska republika oz. demokracija “je opravila strašljivo delo odstranitve spomina”, opravila je “absurdno amnestijo”. S tem pa ni zadostila ne pravici ne resnici ne spominu, je še dejal prof. Capogreco.