Bazovica, več kot spominska slovesnost

Ko sem preteklo nedeljo med množico sledil slovesnosti na bazoviški gmajni, sem se za trenutek spomnil dogodka izpred triindvajsetih let, ko sem z nekaterimi somišljeniki, ki smo tedaj ustanovili in za krajši čas vodili t. i. Slovensko gibanje, povzročil manjši incident. Takrat smo namreč razvili transparent, na katerem je pisalo, da želimo prevod italijanskega govora v slovenski jezik, saj je šlo navsezadnje za počastitev štirih slovenskih junakov, ki so padli, ker so v težkih časih zahtevali dostojanstvo za svojo materinščino. Ko bi družbenim omrežjem navkljub danes še kdo iskal pozornost na tak način, bi je zagotovo pridobil veliko več, kakor smo je mi tedaj, saj so se letos visoki gostje v prvih vrstah in na govorniškem pultu kar trli in temu primerna je bila tudi medijska pokritost dogodka.

V prvi vrsti gre seveda tu podčrtati prisotnost predsednice Republike Slovenije dr. Nataše Pirc Musar, ki v naših krajih v tem času preživlja kar tri nedelje zapored (najprej na Kraški ohceti, nato v Bazovici, prihajajoči konec tedna pa bo obiskala še študijske dneve Draga). Čeprav si je predsednica v začetku svojega mandata privoščila kar nekaj zdrsov glede Slovencev v zamejstvu – za vprašanje slovenske narodne skupnosti na Koroškem je dejala, da je zgledno urejeno, slovenskim dijakom v Trstu je rekla, da je njihova domovina Italija – ji gre brez dvoma priznati, da nadaljuje (in marsikdaj celo nadgrajuje) delo svojega predhodnika Boruta Pahorja, ki je začel rojakom za državno mejo izkazovati večjo pozornost kot njegovi predhodniki.

Prav tako ne gre spregledati prisotnosti tržaškega župana Roberta Dipiazze na slovesnosti, in to celo s trobarvno lento, kar pomeni, da je bil tam v svoji županski vlogi, ne kot posameznik. Ko so ga v nedeljo povabili pred mikrofon za pozdravni nagovor, je med množico za nekaj trenutkov neprijetno završalo, sam pa sem se zbal, da bo deležen glasnega nasprotovanja, kakor se že več let dogaja v tržaški Rižarni ob dnevu osvoboditve, kjer že tako naelektreno ozračje dodatno razgreva prisotnost sil javnega reda v popolni bojni opremi. Dipiazza je sicer povedal le nekaj besed, pri tem pa se seveda ni pozabil pohvaliti, češ da je prav on zaslužen za večino spravnih dejanj, ki so se zgodila v Trstu in okolici od leta 2010 do danes.

Zelo sem cenil tudi prisotnost tržaškega škofa Henrika Trevisija, ki se slovensko sicer še ni naučil, v svojih besedah pa se je spomnil predvsem otrok in nedolžnih žrtev iz Gaze, pa tudi od drugod. Nagovoril je tako verujoče in jih povabil, naj molijo za nedolžne žrtve, neverujoče pa je pozval k trenutku tišine v spomin na preminule.

Ker sem po svoji naravi velikokrat polemičen, si ne morem kaj, da ne zapišem, da nam lahko tovrstno spominsko svečanost v osrednji Sloveniji le zavidajo. Pri vse večji polarizaciji političnega in družbenega prostora je namreč malo verjetno, da bi predstavnika RKC povabili na komemoracijo za padlimi partizani (časi “rdečega” škofa Grmiča so že zdavnaj mimo), prav tako je naslednikom protikomunistične strani in njihovim medijem že nekaj časa beseda antifašizem vedno večji trn v peti.

Dovolj je pomisliti le na ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki vztrajno trdi, da kostem žrtev iz Jame pod Macesnovo gorico ni mesta v slovenski prestolnici, ali na predstavnike slovenske desnice, katerih domoljubje je velikokrat zelo retorično, saj se v sosednjih državah povezujejo s silami (oz. njihovimi nasledniki), ki so dolga leta in desetletja svoj konsenz gradile in ga mestoma še vedno gradijo na protimanjšinski retoriki.

Povsem na dlani je, da je raven spravljenosti med Slovenci in pripadniki sosednjih narodov na veliko višji ravni od tiste med Slovenci samimi. Nekaj poskusov je bilo sicer narejenih v časih osamosvajanja Slovenije in nato z raznimi deklaracijami, ki pa so naletele na gluha ušesa. Vprašanje je, ali jih sploh kdo jemlje resno. V naših krajih pa je sožitje dejstvo, in to po zaslugi cele vrste ljudi, ki si zanj prizadevajo vsakodnevno, daleč od žarometov, predvsem pa brez vsakršne retorike. Morda se bo bralo kot (samo)hvalisanje, bom vseeno zapisal, da smo to poleg vseh ostalih (kulturnih delavcev, novinarjev, politikov ipd.) predvsem vzgojitelji/-ce, učitelji/-ce in profesorji/-ce, ki na šolah s slovenskim učnim jezikom vsakodnevno posvečamo veliko dodatnih energij delu z dijaki in dijakinjami neslovenskega maternega jezika. Tudi našemu cehu ali bolje njegovim najzaslužnejšim posameznicam in posameznikom bi kdaj koristilo kako priznanje ali, zakaj ne, nagrada oz. državno odlikovanje.